Klemen Boštjančič je človek iz interesnih krogov vplivnih gospodarstvenikov Mateja Narata in Boruta Jamnika. Večji del je njegova kariera povezana z družbami, ki jih (posredno) obvladuje eden ali drugi. »V karieri sem spoznal veliko vplivnih Slovencev,« se je pred leti branil teh očitkov, češ, pač slovenska folklora je vtakniti ljudi v ta ali oni krog. »Mediji veliko ljudi mistificirate in Matej Narat je gotovo eden od njih,« je dejal, a brž dodal, da ga sam vendarle zelo visoko ceni. »Sava je edini finančni holding, ki je preživel in ki odplačuje svoje dolgove, danes je največja in najuspešnejša turistična družba pri nas, v veliki meri je to tudi njegova zasluga,« je rekel. Konec prejšnjega leta mu je skupščina podelila nov petletni mandat na čelu upravnega odbora Save.
Katapult na poslovno sceno
V poslovno orbito je neznanega Boštjančiča katapultiralo imenovanje za prvega nadzornika nekdanje zloglasne gradbene baronice Hilde Tovšak oziroma njenega Vegrada. V družbi takrat več niso zmogli skrivati nakopičenih finančnih težav, zato velikega zanimanja za članstvo v njenem nadzornem svetu ni bilo. Nekaj mesecev pred Boštjančičevim imenovanjem je Kapitalska družba (Kad), ki jo je takrat vodil Borut Jamnik, ustanovila podjetje Posebna družba za podjetniško svetovanje (PDP). Vodenje te je prevzel dotedanji direktor sektorja naložb na Kadu Matej Golob Matzele. Tako on kot Jamnik sta imela odločilno besedo pri imenovanju Boštjančiča v nadzorni svet Vegrada. Boštjančič in Golob Matzele sta bila sošolca na fakulteti, kasneje pa poslovno povezana. Golob Matzele je namreč prej vodil Potezo Naložbe, prek katere je skrbel tudi za nadzor Potezine naložbe v družbi Minerali, to pa je vodil Klemen Boštjančič.
Ko je presedlal v nadzorni svet Vegrada, je imel Boštjančič 38 let in dobro desetletje delovne dobe na manj izpostavljenih funkcijah večinoma znotraj razvejenega Petrolovega poslovnega sistema, ki ga je med študijem tudi štipendiral. Nedvomno je bilo predsedovanje nadzornemu svetu gradbenega konglomerata, ki je imel zaradi nakopičenih nedokončanih projektov, nevzdržnega poslovnega modela in kreativno urejenih bilanc na grbi okoli pol milijarde dolgov, velik zalogaj. Toda Boštjančič je v nasprotju s prejšnjimi nadzorniki vsaj ustvarjal vtis, da poskuša rešiti ta kaos. Zaradi tega naj bi mu, je pripovedoval, tudi grozili. »Različni gospodje so mi prijazno ponujali pomoč,« je opisal. »Iz klicev sem razumel, da sem eden tistih, ki so pripomogli k temu, da se je Vegrad znašel v stečaju. Danes verjetno veljam za enega od odgovornejših za to,« je pripomnil pred leti, a brž dodal, da je krivda za propad gradbenega velikana izključno pri Hildi Tovšak. Nazadnje se je Boštjančič proslavil kot človek, ki je želel odstaviti Hildo Tovšak – a mu je spodletelo. »Vegrad je leta 2010 visel na nitki, a bila je možnost, da bi se ga rešilo,« še danes trdi. Odstopil je dva meseca pred stečajem podjetja.
Krizni letalski menedžer
Kmalu zatem je bil imenovan za izvršnega direktorja oziroma predsednika uprave Adrie Airways. Letalski prevoznik je bil takrat v večinski lasti že omenjenega PDP. Podobno kot Vegrad je bila tudi Adria v velikih finančnih težavah, po podatkih iz letnega poročila je leta 2011, ko je Boštjančič sedel na direktorski stol, imela 15,3 milijona evrov izgube, leto prej pa kar 59,7 milijona evrov. Direktorji pred njim so si pri bankah krčevito prizadevali za novo likvidnostno posojilo, a so bili vedno znova neuspešni, družbi je grozila insolventnost. Boštjančič je prišel, da bi jo prestrukturiral. Kratkoročno je sicer Adrio resda ubranil pred stečajem, saj je z znižanjem plač zaposlenih znižal stroške dela, z državo se je dogovoril za 50-milijonsko dokapitalizacijo, banke pa so s konverzijo terjatev postale solastnice družbe. Kljub temu je po dveh letih vodenja Adrio zapustil z 10,8-milijonsko finančno luknjo. »Še danes verjamem, da bi morali tedaj izvesti močno boleče prestrukturiranje do konca. In zadeve bi bile drugačne,« je znova trdil leta zatem, ko je družbo že zapustil. Odpoklicali so ga zaradi poslovnih razlogov, potem ko je bil zaradi odprtega spora s prvim nadzornikom že nekaj mesecev tako rekoč na odstrelu. »V Adrii Airways so me zamenjali s pojasnilom, da so ukrepi, ki jih izvajamo, preveč rigorozni in nepotrebni, saj je bila družba deležna 50-milijonske dokapitalizacije leto pred tem,« je opisal svoj odhod. Adria je v naslednjih letih kljub številnim državnim dokapitalizacijam neustavljivo hirala in lovila ravnotežje nad zakonsko mejo solventnosti, nazadnje pa jo je država prodala nemškemu skladu in danes od nje ni ostalo nič.
Usoda turističnega holdinga tudi v njegovih rokah
Boštjančič je medtem našel novo službo. Na predlog Kada je postal predsednik upravnega odbora holdinga Sava, kjer poleg njega sedijo še Dejan Rajbar, Aleš Škoberne, Vanessa Grmek in predstavnik zaposlenih Matej Narat. Država je prek Slovenskega državnega holdinga (SDH) in Kada ves čas obvladovala 46 odstotkov Save, 43 odstotkov holdinga pa je bilo do konca februarja v lasti ameriško-luksemburškega sklada York. Nazadnje je vlada Janeza Janše klonila pod pritiski in z uveljavljanjem predkupne pravice za dobrih 32 milijonov evrov prekSDH in Kada odkupila še delež Yorka ter s tem v zadnjem hipu prekrižala prevzemne načrte družbi Prestige Tourism, v ozadju katere je madžarski kapital.
Nekdaj mogočni finančni holding se je pred leti začel utapljati pod težo dolgov in bil prisiljen odprodati svoje naložbe v denimo Abanki, Savi Tires in Gorenjski banki. Danes je ključni del Save njen turistični del s hoteli na Obali in Bledu, kampom in termami v Moravskih Toplicah, Radencih in na Ptuju. Vse to naj bi skupaj z drugimi slovenskimi turističnimi biseri sestavljalo temelj turističnega holdinga, političnega projekta gospodarskega ministra v odhodu Zdravka Počivalška. Boštjančič svojega stališča o holdingu ni na veliko razglašal, predvsem je dal vedeti, da je odločitev v rokah državnih lastnikov. Prav na te pa bo imel v svoji novi vlogi zdaj ključen vpliv.
