Rožman je od leta 1988, ko je prevzel vodenje nuklearke, »preživel« vrsto političnih in gospodarskih kriz in pretresov ter velja za moža z najdaljšim vodstvenim stažem v kateremkoli državnem podjetju. Nuklearko je pripeljal do najvišjega obratovalnega in varnostnega nivoja. Svojega naslednika opisuje kot izjemnega strokovnjaka z visoko stopnjo znanja in razumevanja jedrske tehnologije. »Varnostna kultura je njegov način dela in sprejemanja odločitev. Medsebojno spoštovanje, sodelovanje, umirjenost in spoštljiva komunikacija dvigajo njegov ugled med zaposlenimi in so kapital za njegovo širšo sprejemljivost v strokovni in splošni javnosti,« je dejal o Pfeiferju.

Je umirjenost torej ključ za uspešno vodenje takega objekta? Po Pfeiferjevih besedah v jedrski industriji ni prostora za ljudi, ki letijo na prvo žogo. »Vedno je čas za premislek. To te učijo od samega začetka, ko vstopiš v jedrsko industrijo. Ob tem je seveda zelo pomembno, da imaš dobre sodelavce, kajti pri jedrski tehnologiji se 'meša' ogromno različnih strok. Potrebna sta zelo široka ekipa in timsko delo, seveda pa je končna odločitev na enem človeku. Zato je pomembno, da je odločevalec dobro izobražen o jedrski tehnologiji in da dobro razume njeno osnovno vrednoto, to je varnostno kulturo.«

Prvič v kontrolni sobi

Pfeifer je bil že v srednji šoli štipendist nuklearke, kjer je opravljal tudi obvezno prakso. Dileme o študiju in kasnejši zaposlitvi torej ni bilo. Gotovo pa nikoli ne bo pozabil dne, ko so ga prvič pripeljali v kontrolno sobo. »Stal sem nekje ob strani in poslušal izmenski sestanek, hkrati pa se čudil, kako se sploh kdo znajde med tisoči stikal, gumbov in lučk in ali bom sploh kdaj znal vse to,« se nasmehne. »To je bilo res fascinantno. Pa tudi naš jezik v kontrolni sobi je nekakšna mešanica slovenščine, hrvaščine, angleščine in še česa, ogromno je kratic, in ko to prvič slišiš, ne razumeš popolnoma ničesar.«

Funkcijo vodje proizvodnje je že predal svojemu nasledniku Marku Razpotniku. Sam je torej usposabljal svojega naslednika, Rožman pa je usposabljal njega. »To je tek na dolge proge. Naše načelo v elektrarni je, da naslednike pripravljamo ne z danes na jutri, ampak več let. Malo se zgledujemo tudi po ameriškem načinu. Tako s prvim dnem, ko podpišeš pogodbo, podpišeš tudi, da boš svoje znanje prenašal na naslednike, torej ne na enega, ampak na več ljudi, na koncu pa se izkristalizira, kdo je najbolj primeren. To 'pripravljanje' dejansko traja ves čas, na vseh delovnih mestih.« Tako je hkrati več ljudi pripravljenih na prevzem nekega delovnega mesta, kar pomeni, da lahko relativno hitro nekdo nekoga zamenja. Stabilno in varno delovanje elektrarne tako nikoli ne trpi.

V kako velike čevlje torej stopa Pfeifer? »V zelo velike,« prizna, malo pomisli in reče: »Smo zelo blizu vrha najboljših elektrarn, mnogi prihajajo k nam po znanje. Pot do tako visoke stopnje obratovalne učinkovitosti in varnostne kulture je seveda težavna. Zdaj pa je potreben konsenz glede tega, ali smo že na vrhu ali še ne, kajti ko si enkrat na vrhu, je ta položaj treba ohranjati, za kar veljajo drugačna načela. In to je še težje od poti do vrha.« Krška nuklearka je po vseh kazalcih, ki jih pregleduje svetovno združenje operaterjev jedrskih elektrarn WANO, v katero je vključenih več kot 100 jedrskih elektrarn v Evropi in svetu, v skupini tistih na najvišjem nivoju. Prav vzdrževanje tega visokega nivoja, ki ga je v 40 letih delovanja dosegla krška nuklearka, bo po Pfeiferjevem mnenju, kljub odličnim pogojem, ki so jih vzpostavili, največji izziv njegovega vodenja. Hkrati v nuklearki velja načelo, da so vedno in povsod, tudi ko si na vrhu, možnosti za izboljšave. Samokritičnost je vpeta v celoten kolektiv, s tem tudi iščejo možnosti za izboljšave. V tem letu se obeta tudi nekakšen zaključek menjave generacij. Kot je na nedavni novinarski konferenci dejal Rožman, na odgovorne funkcije prihaja mlada, izjemno kakovostna ekipa. »Tako bo naše prednostno področje, kako prenašati izkušnje in znanja s starejše generacije na mlajšo,« doda Pfeifer.

Treba je razumeti ljudi

V teh dneh naj bi v nuklearki dobili še zadnje, okoljevarstveno dovoljenje za podaljšanje obratovanja do leta 2043. Vmes jo leta 2033 čaka nov desetletni varnostni pregled, aktualni se končuje letos. Glede na odlično stanje, ki se je pokazalo v dosedanjih remontih, Pfeifer optimistično gleda na možnost, da bi se lahko začeli pogovarjati tudi o podaljšanju obratovanja po letu 2043, ko bo nuklearka stara 60 let. Ali bo Slovenija takrat imela tudi NEK 2, pa je drugo vprašanje. Po Pfeiferjevem mnenju ga nedvomno potrebujemo. Poleg tega bi bilo škoda, če ne bi izkoristili vzpostavljenega visokega znanja in varnostne kulture, pravi.

Tudi on je »lokalec«, Boštanj je od Krškega oddaljen le dobrih 20 kilometrov. »Ni toliko pomembno, da nuklearko vodi nekdo iz lokalnega okolja. Pomembno je, da razume lokalno skupnost, njene potrebe po informacijah, tesnem sodelovanju, transparentnosti delovanja, kar pa je seveda mnogo lažje, če živiš v bližini. Vsekakor je jasno, da ljudje želijo vedeti, kaj tu počnemo, kako delamo.« Časa za hobije, razumljivo, nima veliko. Vsako leto se vsaj enkrat s prijatelji odpravi na jadrnico. Med dopusti z družino (ima tri sinove) se najraje potepa z avtodomom po tujih deželah, pozimi pa spušča po belih strminah. Za sproščanje obdeluje tudi manjšo kmetijo nedaleč ob Boštanja, ki jo je kupil pred nekaj leti. A mu delovnik to komajda dopušča. »Če želiš, je zelo naporno,« pove z nasmehom. Uradni delovnik je res od 7. do 15. ure, a kot vodja proizvodnje mora biti ves čas na voljo ekipam, ki so na delu 24 ur na dan. Prav tako ne mine večer, da ne bi sedel za računalnik in še zadnjič v dnevu preveril, ali je v nuklearki vse v najlepšem redu.