Slovenska popevka, ki jo je s svojimi besedili soustvarjala portretiranka, je bila odsev časa, v katerem je nastajala. Neke boljše preteklosti – ali »ko svet je bil mlad«, če ponovimo naslov skladbe, za katero je glasbo zložil Jure Robežnik, besedilo napisal Gregor Strniša, Elda Viler pa jo je leta 1969 v slovenščini zapela na Splitskem festivalu. Šlo je za čas po koncu druge svetovne vojne, ki je v kolektivni zavesti pustila spomin na največje zlo v zgodovini človeštva, ki se ga je ob nastalem blagostanju presegalo z vedrejšimi vsebinami, pa čeravno tudi njena besedila niso bila nujno vedra, ampak so prej govorila o minljivosti, hrepenenju in neuslišanosti.
Omenjena gospoda, torej Robežnik in Strniša, sta neposredno vpletena tudi v začetek kariere Elze Budau. Leta 1964 se je festival Slovenska popevka, katerega osnovna namera je bila ustvariti nabor zabavne glasbe v slovenskem jeziku, po prvih dveh prireditvah, ki sta se leta 1962 in 1963 zgodili na Bledu, preselil v Ljubljano oziroma na Gospodarsko razstavišče. Prireditev, ki je potekala pod geslom »Iščemo slovensko popevko«, je trajala tri večere. Na osnovni razpis je bilo prijavljenih 81 skladb, v program se jih je uvrstilo 18, nemalo pevcev in avtorjev pa je bilo udeleženih z več skladbami. Tako je imel Robežnik v programu festivala tri skladbe, Strniša kot najbolj oblegani pisec besedil pa kar pet. Z Mojmirjem Sepetom je bil dogovorjen tudi za skladbo, ki jo danes poznamo kot Poletna noč. A Strniša ni izpolnil naročila, mudilo se je in Jure Robežnik, tiste čase producent in neke vrste republiški pevski selektor, je Sepetu priporočil tedaj 22-letno Elzo Budau. Ta je na festivalu nastopala tudi z besedilom za še eno Sepetovo skladbo S teboj, ki sta jo peli Elda Viler in Majda Sepe.
Elza Budau, ki se je leta 1941 rodila v Beogradu in se zaradi vojne z materjo najprej preselila na Bled, leta 1945 pa v Ljubljano, je bila v mladosti deležna glasbene izobrazbe, saj je končala dve leti srednje glasbene šole, smer klavir, že prej pa se je učila tudi igranja na harmoniko. Glasbena izobrazba ji je bila v vsakem primeru v pomoč. A v gimnazijskih letih, ki jih je preživljala v Ljubljani, je nase opozorila predvsem s pisanjem, saj je leta 1958 pri 17 letih pod psevdonimom Štefka Dolenc v reviji Mlada pota objavila prozni prvenec Diagram neke ljubezni, pozneje, leta 1987, pa tudi ljubezensko-erotični roman Ljubezen v F-molu.
V svet pisanja besedil je vstopila tako, da je za Akademski pevski zbor na nagovarjanje prijateljev, ki so v njem peli, v slovenščino prevedla tuje besedilo, kar je bilo opaženo, saj je piscev besedil manjkalo. Prvi jo je opazil Janez Martinc, dolgoletni urednik za zabavno glasbo na Radiu Slovenija in manj razvpit, a pomemben človek iz takratnega zabavnoglasbenega ozadja. Prek njega je zanjo izvedel tudi Robežnik.
S popevkarskim prvencem, torej besedilom za skladbo Poletna noč, je bila Budauova soudeležena pri osvojitvi prve nagrade občinstva, ob verzih »pridi kdaj pome z ognjem v očeh« in v interpretaciji Marjane Deržaj, ki se je uveljavila bolj kot malenkost subtilnejša izvedba Beti Jurković, pa skladba do danes velja za najsilovitejšo ljubezensko popevko v slovenščini.
Od tedaj dalje ji naročil ni zmanjkalo. Če je na naslednjem festivalu leta 1965 Strniša prispeval devet besedil, jih je ona pet, med drugim vnovič zmagovito Šel si mimo v avtorstvu Jureta Robežnika in izvedbi Irene Kohont. Ista avtorska naveza je zmagala tudi leta 1966 s skladbo Ples oblakov, ki jo je odpela Marjana Deržaj. V prvem obdobju slovenske popevke, ki se je končalo leta 1983, je Elza Budau sodelovala še pri dveh s strani občinstva prvonagrajenih skladbah, in sicer leta 1975 z besedilom za Samo nasmeh je bolj grenak Jožeta Privška v izvedbi Ditke Haberl in pa leta 1977 z besedilom za skladbo Vrača se pomlad Silvestra Stingla v izvedbi Ota Pestnerja. S skupno petimi besedili zmagovalnih skladb je statistično najuspešnejša piska besedil obdobja slovenske popevke.
Poleg omenjenih prvonagrajenih skladb je prispevala besedila še za nekatere druge obče uveljavljene oziroma zimzelene popevke. Na vrhu seznama je Brez besed, skladba Mojmirja Sepeta, s katerim je Berta Ambrož kot prva na evrovizijski popevki sodelujoča Slovenka leta 1966 zastopala Jugoslavijo. Na skladbo je vezana afera, saj je španska zasedba Mocedades leta 1973 na evrovizijskem tekmovanju nastopila s skladbo Eres tu, ki pa je bila osumljena, da je plagiat skladbe Brez besed. A žirija Špancev ni diskvalicifirala, Eres tu je pa zasedla drugo mesto in postala mednarodna uspešnica.
Elza Budau je v karieri napisala več kot tisoč besedil za raznorazne avtorje, pevce, priložnosti in žanre, vključno za narodnozabavne viže ali pač za filmsko glasbo, kot je besedilo za skladbo Svet je nor Bojana Adamiča za film Maškarada Boštjana Hladnika iz leta 1971. Od prepoznavnejših uspešnic velja omeniti vsaj še Pegasto dekle Jureta Robežnika v izvedbi Arsena Dedića, Ljubljanski zvon v izvedbi Ljubke Dimitrovske, Zvon ljubezni skupine Delial, Zimzelen, Ko boš moja vsa in Zeleno sonce v izvedbi Janka Ropreta, Ti si moja mavrica v izvedbi Moni Kovačič, ne gre pa pozabiti niti uspešnice zagrebškega pevca Ivice Šerfezija, znane kot Žena naj bo doma, še ene skladbe, ki priča o tem, kako drugačni ali bolj prostodušno vedri časi so bili nekoč.
