Zaposleni so se že navadili na katastrofalne razmere v stavbi A, je kirurg Erik Brecelj o stanju na Onkološkem inštitutu zapisal leta 2006. »Ne moremo pa se navaditi na smrad, ki se širi iz javnih razpisov,« je ubesedil dogajanje pri nakupu operacijskih miz. S prispevkom, ki je bil pod naslovom V primežu proračunske mafije objavljen v Sobotni prilogi Dela, se je Brecelj v kolektivnem spominu usidral v vlogi borca brez dlake na jeziku. Nanjo se danes sklicujejo tudi oblastniki, ki so ga postavili na čelo priprave zdravstvene reforme.
Točka, h kateri se Brecelj vrača vedno znova, izvira iz obdobja velikih investicijskih afer. Kirurg, ki so ga dotlej poznali predvsem zdravniški kolegi, je bil v tistem času vse pogosteje vabljen med razpravljalce o prihodnosti zdravstva. Ko je dobil besedo, je izpostavljal nujnost sprememb zakonodaje o javnem naročanju. Nanj so postali pozorni tudi politiki. Leta 2007 ga je poklicala takratna zdravstvena ministrica Zofija Mazej Kukovič. Ponudbe, da bi začasno prevzel vodenje osrednje ustanove za zdravljenje raka, Brecelj ni sprejel. Ko je leta 2008 odstopil dotedanji generalni direktor Onkološkega inštituta Aljoša Rojec, je kot razlog za to odločitev navedel pritiske medijev. Brecelj je ocenjeval, da je bil Rojec nastavljen zato, da bi ubogal druge, kar pa verjetno »ni več šlo«.
Podoba, ki odseva Brecljeve ostre kritike razmer v zdravstvu, se ga je še vedno držala tudi leta 2009, ko je zdravniški zbornici prijavil takratnega predstojnika oddelka za kirurgijo na Onkološkem inštitutu Marka Hočevarja. Slednjemu je Brecelj očital, da je zunaj strokovnih krogov razpravljal o njegovih bolnikih in njihovem zdravljenju. Še prej je Hočevar, potem ko se je na bolnišnico vsula vrsta vprašanj, javno pojasnjeval, zakaj je dal Breclju slabo polletno oceno. Odbor za pravno-etična vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije je tisto leto zaznal slabe odnose v sektorju operativnih dejavnosti Onkološkega inštituta in številne komunikacijske kratke stike. Tedanji zdravstveni minister Borut Miklavčič je bil nazornejši. »Kakšnih šest ur sem porabil, da bi Breclja in Hočevarja z mediacijo pomiril. Žal pri tem nisem bil uspešen,« je dogajanje opisal Miklavčič. Dober mesec kasneje so udeleženci shoda svojo podporo Breclju izrazili na pragu zdravstvenega ministrstva. Med najbolj zvestimi podporniki kirurga so bili že takrat nekdanji onkološki bolniki in njihovi svojci, ki pripovedujejo, da se zavzame za vsakega od pacientov.
Z ministrom za isto mizo
že pred desetimi leti
Trenja na Onkološkem inštitutu so se nadaljevala tudi v kasnejših ministrskih mandatih. Leta 2013, ko je zdravstveni resor vodil Tomaž Gantar, je Janez Remškar na čelu te bolnišnice nasledil Ano Žličar. Med svoje prioritete je uvrstil urejanje notranjih nesoglasij. Izpostavil je zlasti odnos med Brecljem in Hočevarjem, a so se začela kaj hitro vrstiti tudi poročila o težavnih odnosih med kirurgom in generalnim direktorjem.
Brecelj in ortoped Danijel Bešič Loredan, ki je danes zdravstveni minister, sta leta 2013 javnost prvič nagovorila izza iste mize. Skupina, ki se je povezala v Iniciativo zdravnikov, je pozivala k zdravstveni reformi. Zavzela se je za konkurenco pri zdravstvenem zavarovanju in ničelno korupcijo, poleg tega pa je bila pobudnica shoda na Trgu republike, kjer je več tisoč ljudi zahtevalo pravičnejši zdravstveni sistem. »Proti diktaturi kapitala,« so vzklikali nekateri od protestnikov, ki so bili kritični do dolgih čakalnih dob ter prepletov javnega in zasebnega. Brecelj je nezadovoljstvo prebivalcev tedaj povzel z oceno, da gre pri dogajanju v zdravstvu za »dehumanizacijo naših državljanov«.
Šest let kasneje se je s sopodpisniki iz skupine Zdravstvo.si zavzel za bolnikovo prosto izbiro zdravnika, ki bi vključevala tudi sedanje »čiste« zasebnike. Predlagali so še sistem, v katerem si bo bolnik »sam izbral zavarovalnico in v katerem se bodo zavarovalnice borile za svoje stranke«. Iz skupine se je Brecelj umaknil v mandatu Janševe vlade, a je tudi kasneje vztrajal, da so nameni njenih članov pošteni.
O ljudeh, ki so ga resnično vznejevoljili, govori v bistveno ostrejšem tonu. Jeseni je kirurg Nataši Pirc Musar še kot predsedniški kandidatki očital, da mu je pošiljala grozilna pisma. V odvetniški pisarni Pirc Musar in Lemut Strle so to zanikali, potrdili pa so, da so pred časom na Breclja naslovili poziv k spoštovanju pravic njihovih strank. Brecelj je navedbe označil za laž. Hkrati je izrazil pričakovanje, da bo Pirc-Musarjeva kandidaturo umaknila; sedanja predsednica države mu ni prisluhnila. V trenjih na Onkološkem inštitutu so krajšo potegnili ljudje, ki so z Brecljem prišli navzkriž. Janez Remškar je bil leta 2015 razrešen z mesta generalnega direktorja, leta 2019 pa se je takratni minister Aleš Šabeder zaradi »notranjih razprtij« odločil za zamenjavo predsednika sveta Onkološkega inštituta Petra Požuna in Ane Žličar, ki je bila takrat na mestu članice sveta zavoda. Javna podoba kirurga, ki je bil vse pogosteje označen za žvižgača, v vseh teh burnih letih ni utrpela prask. Po oceni nekaterih od naših sogovornikov v zdravstvu, ki nočejo biti imenovani, se je potezam, ki bi lahko pripeljale do nesoglasij s kirurgom, najbolje vnaprej izogibati.
Strinja se, da je ZZZS treba »urediti«
Pogovori z Brecljem se po opažanju nekaterih od njegovih dosedanjih sopotnikov velikokrat vrtijo okrog odpravljanja korupcije. Če bi pred leti pri naročilih ravnali, kot je treba, se marsikatera težava ne bi ponovila, je prepričan. A trenutno ga še bolj motijo razmere pri organizaciji in vodenju v zdravstvu, je odgovoril na naše vprašanje o prioritetah. »Če bi bila organizacija dobra, bi bilo dosti manj tudi korupcije,« je prepričan Brecelj. V zadnjih letih se je o nekaterih stvareh dodatno podučil, dodaja, na primer glede zavarovanj. Po njegovem bi morali bolnikom vse, kar potrebujejo v košarici, ponuditi prek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki pa »ga je treba urediti«. »Ne bom pa se ukvarjal z zasebnimi zavarovalnicami. Naj delajo, kar hočejo,« je pristavil.
Veliko zdravnikov je šlo v zasebništvo zato, ker v kaotičnem javnem sistemu niso zdržali, meni Brecelj. Slovenski strah pred zasebnim zdravstvom je po njegovi oceni predvsem odraz zavedanja o šibkosti javnega sistema. »Želim si javni zdravstveni sistem, v katerega se bodo ljudje vračali. Z nasilnim ukinjanjem koncesij ne bomo rešili ničesar,« ugotavlja Brecelj. Kirurgu, ki mu je predsednik vlade Robert Golob odmeril vodilno vlogo pri reformi javnega zdravstva, se zdijo nenehni pomisleki na račun zasebnikov še vedno krivični.
