Ne gre le za to, da ima politika težave s transparentno, pošteno in vključujočo javno razpravo o JEK 2, kar se je ponovno pokazalo v zadnjih dneh, odsotnost ustrezne strategije je že dlje časa vidna tudi na področju umeščanja objektov obnovljivih virov energije (OVE).
»V perspektivi zadnjega desetletja je Slovenija pri razvoju OVE na repu držav EU, z največ težavami pa se še vedno soočamo pri izvajanju projektov vetrne energije,« opozarjajo v društvu Focus, Pravnem centru za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC) ter Inštitutu za politike prostora (IPoP).
Slabe prakse poglobile nezaupanje
Slovenija pri doseganju ciljev na področju OVE zaostaja. Letos smo sicer prvič uspeli doseči 25-odstotni delež OVE v bruto končni porabi elektrike, posodobljen nacionalni energetski in podnebni načrt pa do leta 2030 predvideva 33 odstotkov energije iz OVE v bruto končni porabi energije (na ravni EU je cilj postavljen pri 42,5 odstotka). Da bi omogočili pospešeno umeščanje objektov OVE, smo lani dobili poseben zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz OVE, ki ga zdaj ponovno spreminjamo. »Mnogi so to razumeli tako, kot da imajo zdaj prosto pot za umeščanje objektov OVE po meri investitorjev, kar je le poglobilo nezaupanje javnosti, ki izvira iz preteklih primerov slabih praks,« opozarjajo v nevladnih organizacijah. Primeri slabih praks, zlasti na področju umeščanja vetrnih elektrarn, sicer niso le stvar preteklih let. Nedavno je spodletel poskus umeščanja vetrnih elektrarn na Pohorju. Nazadnje pa je pred le nekaj dnevi na odločen odpor javnosti naletel projekt devetih vetrnic nad Ilirsko Bistrico. Občina in občani so za pobudo za državni prostorski načrt za projekt namreč izvedeli, kot smo v Dnevniku že poročali, ko je ministrstvo rezerviralo dvorano za njegovo predstavitev.
Nujen odprt dialog z javnostjo
»Odgovorni še vedno niso pripravljeni začeti postopkov vključevanja javnosti v fazi, ko so odprte še vse možnosti. Ker niso povabili prebivalcev in vseh ostalih zainteresiranih k dialogu dovolj zgodaj in ga dovolj odprli, smo takšen odziv lahko pričakovali in se je tudi zgodil,« obžaluje krajinska arhitektka in urbanistka Maja Simoneti iz IPoP. »Prebivalci so upravičeni do skrbi za svoje okolje in do soudeležbe v svojem okolju. K temu je treba pristopiti spoštljivo. Prostorsko načrtovanje mora biti orodje usklajevanja interesov in optimizacije rešitev v prostoru.«
V nevladnih organizacijah so odločevalcem na podlagi študije zato podali tudi več konkretnih priporočil. Ključen je strateški in praktičen pristop države, ki do zdaj ni še niti določila prednostnih območij niti sprejela strateškega načrta in akcijskega programa za umeščanje vetrnih elektrarn v Sloveniji. Veliki težavi sta tudi nejasnost zakonskih določil s področja umeščanja objektov OVE ter pomanjkanje usmeritev in strokovne podpore države v postopkih. Predvsem pa je nujno boljše vključevanje javnosti, ki jo energetski projekti zadevajo, in to že v najzgodnejših fazah razvoja projektov.
Aljoša Petek, okoljski pravnik s PIC, opozarja, da smo pri nas zdaj priča čudnemu stanju, v katerem država dobi pobudo investitorjev in jo nato skuša na vse možne načine izvesti, namesto da bi že v začetku postavila jasna pravila glede umeščanja objektov OVE. »Država mora biti v prvi vrsti suveren branik javnega interesa, ne pa servis za investitorje. Zato smo zdaj soočeni s projekti, ki propadajo. Če ima lokalna skupnost možnost participacije že v fazi koncipiranja, je možnost, da se bo tak projekt izpeljal, bistveno večja.« Participatorno umeščanje sicer zahteva čas, toda v nasprotnem primeru so postopki kvečjemu še bistveno daljši, v končni fazi pa lahko tudi neuspešni, izpostavlja Petek.
»Politika gotovih dejstev nas ne bo nikamor pripeljala. Ljudje imajo pravico biti obveščeni, povabljeni, slišani, pravico, da jim je razloženo in da se nekdo na njihove pomisleke odzove. Za državo je pomembno, da začne sistemsko spodbujati investitorje k takemu ravnanju in da je pri svojih lastnih investicijah zgled vključevanja javnosti,« poudarja tudi Senka Šifkovič, pravnica s PIC. Prav tako mora skupnost prepoznavati koristi projekta v svojem življenjskem okolju, na primer v obliki cenejše električne energije.
