Tako kot v stranki SD tudi v Levici ustanavljajo svoj inštitut, Inštitut za nove orientacije. V NSi in SDS ga imajo že leta. Najbolj znan inštitut pri nas je sicer 8. marec, najbolj zloglasen pa bržkone 1. oktober. Od kod pravzaprav izvira to navdušenje civilnih in političnih akterjev za ustanavljanje “inštitutov”, ki so pravzaprav zavodi ali društva, in kaj se skriva za to na videz nedolžno pravno-gospodarsko pobudo?
V stranki Levica po vzoru svoje koalicijske partnerice načrtujejo ustanovitev svojega inštituta, Inštituta za nove orientacije. To bo javni zavod, ki naj bi skrbel za izobraževanje kadrov in bi vodil posamezne projekte. »Levica je politična organizacija, ki je bila v veliki meri rojena prav skozi izobraževalne projekte, družbenokritično teorijo in študentski aktivizem, zato se zavedamo pomena tovrstnih aktivnosti,« so zapisali. Z rojstvom stranke je povezan recimo Inštitut za delavske študije, ki ga je pred svojim političnim prebojem (neprofesionalno) vodil koordinator Levice Luka Mesec. Podrobnosti o nastajajočem inštitutu še niso znane.
Pred Levico so svoj inštitut ustanovili v stranki Socialni demokrati. Inštitut 1. maj je, kot pravijo, »socialdemokratsko mislišče«, nikakor pa ne vzporedna strankarska struktura. Obetajo si, da bo pod svoje okrilje privabljal ljudi, ki jih stranka ne more, saj se ne želijo na tak način politično povezovati.
Levica in SD zadnja na vlak
Krščanski demokrati imajo svoj inštitut že od leta 2009. Inštitut dr. Janeza Evangelista Kreka se, kot izhaja iz spletne predstavitve, ukvarja z državljanskim in političnim izobraževanjem ter osmišlja krščanskodemokratske vrednote. Leta 2021 je imel 168.000 evrov prihodkov in 43.000 evrov presežka prihodkov nad odhodki. Registriran je kot zavod, in sicer na istem naslovu kot sedež stranke NSi, vodi ga mednarodni tajnik NSi Jakob Bec, v njegovem upravnem odboru pa med drugim sedi glavni tajnik stranke Robert Ilc, ki je poleg legendarnega poslanca Jožefa Horvata tudi njegov ustanovitelj. Prvi so svoj inštitut ustanovili v SDS, in sicer že leta 2006. Inštitut Jožeta Pučnika se je leta 2013 zapletel v afero: kot je razkril Dnevnik, je levji delež od skupno 638.000 evrov, ki jih je pridobil v šestih letih delovanja, prejel od državnega zbora, saj je bil takrat glavni zunanji svetovalec poslanske skupine SDS. Soproga evropskega poslanca Milana Zvera Andreja Valič Zver in nekdanji minister iz vrst SDS Zvonko Černač sedita v upravnem odboru omenjenega inštituta.
Bržkone najbolj znan slovenski inštitut – Inštitut 8. marec – je v javno zavedanje prišel v času referenduma o zakonu o vodah in se nato utrdil s sodelovanjem v referendumski kampanji o zakonu o RTV Slovenija. Ta čas se zavzemajo za brezplačna šolska kosila. Njegova direktorica Nika Kovač je zadnji dve leti zaradi svojega družbenopolitičnega angažmaja, še zlasti odkar je prejela naziv Slovenka leta, med bolj medijsko izpostavljenimi osebnostmi v državi. Nekdanji pravnomočno obsojeni poslanec in župan Tržiča Pavle Rupar se je medtem proslavil zaradi drugih in drugačnih vzrokov in svojih drugih pet minut slave doživlja kot prvi glas upokojencev. Upokojenske proteste organizira preko svojega Inštituta 1. oktober.
Od kod pravzaprav izvira to navdušenje civilnih in političnih akterjev za ustanavljanje inštitutov in kaj se skriva za to navidez nedolžno pravno-gospodarsko pobudo?
Brez ustanovnega kapitala
Čeprav se sliši znanstveno, poimenovanje »inštitut« ne določa pravnoorganizacijske oblike. Inštitut je lahko registriran kot društvo, zavod, družba, sklad ali agencija (javna ali zasebna). Ustanovitelji pravnoorganizacijsko obliko izberejo glede na namen, ki ga zasledujejo; družba ima denimo namen delovati na trgu in ustvarjati dobiček, zavodi ali društva pa se osredotočajo na neprofitne dejavnosti, raziskovanje, izobraževanje. »To je pomembno za način in modele upravljanja teh oblik, ki odstopajo od gospodarske logike,« pojasnjuje izredni profesor in predstojnik katedre za gospodarsko pravo na mariborski ekonomsko-poslovni fakulteti Dušan Jovanovič. »Novodobne oblike pogosto izberejo zavod, ki se ureja z zastarelim zakonom o zavodih,« pravi. Inštituta 8. marec in 1. maj sta zavoda.
Prednosti ustanavljanja zavodov so predvsem v tem, da zakon ne predpisuje minimalnega osnovnega kapitala, kot to velja za gospodarske družbe, da ustanovitelji ne odgovarjajo za finančne obveznosti zavoda, da letna poročila na portalu AJPES niso javna (jih je pa treba oddajati) in da dobiček iz opravljanja nepridobitne dejavnosti ni obdavčen. Četudi so načeloma usmerjeni v neprofitno dejavnost, pa zakona dopušča, da lahko zavod opravlja tudi gospodarsko dejavnost. Jovanovič opozarja, da je pomembna razlika med zavodi in društvi ter družbami v obvezi »vračanja premoženja imetnikom deležev ali ustanoviteljem«: medtem ko družbe dobičke izplačujejo ali razdeljujejo, zavodi in društva presežek prihodkov nad odhodki uporabljajo za razvoj, delovanje, za kar odgovarjajo ustanovitelji, družbeniki in drugi organi.
»Ribarjenje v kalnem«
Profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Mitja Kovač izpostavlja, da ravno formalnopravna oblika teh inštitutov »omogoča ribarjenje v kalnem«. »To pomeni, da dopušča možnost netransperatnega delovanja, ker ni jasno, kdo takšne inštitute financira, kar pomeni, da ni jasno, koga v resnici zastopajo. Omogoča pranje denarja, omogoča črpanje davkoplačevalskega denarja na javnih razpisih za potrebe delovanja političnih strank, in to mimo regulative, ki velja za financiranje aktivnosti političnih strank. In kar je najpomembneje, za svoja politična dejanja ne odgovarjajo nikomur, sploh pa ne volilcem in volilkam, čeprav se vsi ti inštituti predstavljajo kot nekakšna civilna družba,« je jasen. Prepričan je, da je v mnogih primerih inštitut le »obvod stroge regulative, ki velja za delovanje političnih strank«.
Sam zato inštitute vidi kot »politično organizirano kvazicivilno družbo – in to na celotnem političnem spektru od leve do desne« in je do njihovega delovanja kritičen. »V parlamentarni demokraciji javni interes predstavljajo politične stranke, ki so v parlament izvoljene neposredno in za svoje odločitve in dejanja tudi odgovarjajo volilkam in volilcem. S tem se doseže transparentnost odločanja, jasna opredeljenost, predstavnost in odgovornost, kajti delovanje in zlasti financiranje političnih strank je strogo zakonsko regulirano, javno in transparentno (finančno poslovanje je podvrženo omejitvam in revidiranju),« je zapisal. Jovanovič sicer opozarja, da so vse oblike podvržene nadzoru predvsem finančne uprave, voditi morajo poslovne knjige in izdelati letna poročila ter jih posredovati javnim registrom.
