Tudi slovensko prebivalstvo se nezadržno stara. Povprečna starost je sredi leta 2021 znašala 43,8 leta, približno 14 let smo starejši od povprečnega zemljana. Leta 2050 bosta na tri prebivalce Slovenije v delovno aktivni dobi (stari med 20 in 64 leti) prišla kar dva prebivalca, starejša od 65 let. Vztrajno se zmanjšuje razmerje med povprečnim številom zaposlenih in številom prejemnikov pokojnin, zaradi česar se povečuje pritisk na pokojninsko blagajno. Številni strateški načrti zato predvidevajo, da se bo zaradi opisanih demografskih gibanj morala podaljševati delovna doba in dvigniti upokojitvena starost. Ampak ali sploh imamo dovolj delovnih mest za stare?
Stari so odvečni del kadrovskega bazena
»Prilagojenih delovnih mest za stare ni dovolj,« je na posvetu, ki sta ga organizirala zavod Opro in Slovensko sociološko društvo, odgovorila Jana Javornik, raziskovalka in predavateljica na Univerzi v Leedsu. »Zanje v klasičnih delovnih organizacijah ni zanimanja, niti nimamo dobrih načrtov za prilagajanje načina dela in delovnega časa njihovim potrebam in zmožnostim.« Stari skratka niso iskan kader. »Ljudje po 50. letu starosti postanejo neke vrste odvečni del kadrovskega bazena,« ugotavlja.
»Živimo v obdobju gospodarskega prestrukturiranja,« je prepričan Otto Gerdina, direktor zavoda Opro. »Postaja vse bolj pomembno, da delavci hitro najdejo novo zaposlitev, ne glede na plačilo ali pogoje dela.« V teh razmerah upokojevanje velikih generacij predstavlja motnjo, saj znižuje ponudbo na trgu delovne sile. »Da gre pri pokojninskih reformah predvsem za zagotavljanje zadostne rezervne armade dela, se zamegljuje z navajanjem pesimističnih demografskih projekcij in opozorili, da trenutni pokojninski sistem ne bo vzdržal nadaljnjega staranja prebivalstva,« je dejal. Ta opozorila navadno tudi navajajo, da bo treba delati več. In dlje.
»Nehajmo poveličevati neskončne urnike, zlasti minister za zdravje Danijel Bešič Loredan naj neha govoriti, da je treba delati 24 ur sedem dni na teden,« je bila kritična Jana Javornik. »Če bomo prilagodili delovne procese človeku, potem lahko računamo na to, da bodo ljudje želeli delati dlje časa in da bodo tudi srečnejši in bolj zdravi.«
Da podaljševanje delovne dobe ni idealna rešitev, se je strinjala tudi Frančiška Ćetković, predsednica Sindikata upokojencev Slovenije: »Problem so plače – dostojna plača je osnova za dostojno pokojnino. Marsikdo si kljub polni delovni dobi ne more privoščiti upokojitve,« je dejala. Prav tako je iluzorno pričakovati, da bo delavski razred zmogel privarčevati za starost. »Eno od možnih rešitev bi utegnila biti selektivna razporeditev sredstev – torej upoštevajoč neenakost med spoli, družbeni razred oseb,« je ocenila upokojenka.
Vesna Leskošek s fakultete za socialno delo je bila skeptična. »Selektivnost je problem, ker ji ni konca. Gospodarska zbornica pravi, da ženske ne bi smele več prejemati beneficij za rojstvo otrok – to naj bi umaknili iz pokojninske blagajne. Bo naslednja invalidnost?« se je spraševala profesorica.
Socialdemokratski ukrep, ki je prizadel najbolj ranljive
»Skoraj vse dosedanje vlade so sistemsko osiromašile upokojence z resnimi rezi v pokojninsko blagajno,« je še izpostavila Ćetković. Posege v pokojninsko blagajno se je vedno utemeljevalo podobno; da je treba skrbno razporejati javne finance. Leta 2012, v času socialnodemokratske vlade Boruta Pahorja, so denimo ukinili državne pokojnine in varstveni dodatek ter ga preoblikovali v denarno pomoč, ki se je izenačila z drugimi denarnimi pomočmi, in sicer na podlagi mnenja, da ženska ne potrebuje denarne pomoči, saj zanjo skrbi mož.
»Ta ukrep se je izkazal kot diskriminacijski do žensk,« je izpostavila Vesna Leskošek. »Leta 2011, preden je začel veljati nov zakon, smo imeli več kot 50.000 ljudi, ki so prejemali ta dodatek. Leto pozneje je v obliki finančnega dodatka varstveni dodatek prejemalo 8000 ljudi. Danes, ko se upošteva tudi nekoliko višja ocena nepremičnine, prejema varstveni dodatek približno 17.000 ljudi. Da je ta ukrep prizadel najranljivejše, ni dvoma.«
