Podjetje Rossoroblu, registrirano na sedežu Centra Aletti, v ulici Via Paolina 25 v Rimu, je v 90-odstotni lasti patra Rupnika in desetodstotni lasti Manuele Viezzoli, nekdanje sestre skupnosti Loyola, ki je zdaj del kroga njegovih najzvestejših privržencev, posvečena laikinja Rupnikove skupnosti Kristusove božje človečnosti.

Obstajajo dokazi za vsaj dva primera, ko je podjetje prejelo naročilo in plačilo za mozaike: ob impresivnem delu v samostanu patra Pija iz Pietrelcine v mestu San Giovanni Rotondo in v cerkvi vseh svetih na ljubljanskih Žalah. Proslavljeni umetnik, jezuit, obtožen zlorabe več redovnic, si ne bi mogel izbrati bolj sugestivnega imena za družbo z omejeno odgovornostjo, ki upravlja naročila in plačila za njegove mozaike. Rdeča, zlata in modra so njegove barve: po krščanskem izročilu prvega tisočletja rdeča označuje božanstvo, modra človečnost in rumena svetost, kot je Rupnik sam večkrat pojasnil. So njegov zaščitni znak, tako kot velike črne oči na njegovih mozaikih.

O podjetju Rossoroblu Rupnikov predstojnik, pater Johan Verschueren, delegat vrhovnega predstojnika Družbe Jezusove za mednarodne jezuitske hiše v Rimu, ni vedel ničesar. Na vprašanje italijanskega časopisa Domani ​o tem je odgovoril: »To je zame povsem nova informacija. In tudi precej šokantna.« Rupnikovo lastništvo podjetja, nadaljuje Verschueren, je v očitnem nasprotju z zaobljubo revščini.

Skrivnostni patrovi prihodki

Kdo je potem Rupniku dovolil, da je neposredno razpolagal z dobičkom od svojih del? Opus Rupnika in Centra Aletti predstavlja precejšnjo gospodarsko dediščino: med letoma 2000 in 2022 je nastalo več kot 220 mozaikov, fresk in vitražev v cerkvah in verskih ustanovah, k temu je treba prišteti še slike, vitraže in dela v lasti zasebnikov. Predvsem mozaiki, s katerimi je pater Marko Rupnik zaslovel v mednarodnem merilu, so ustvarili prihodke v desetinah milijonov evrov. Postavlja se torej vprašanje, koliko stane mozaik, ki ga izdelata Rupnik in njegova ekipa. Iskanje podatkov še zdaleč ni preprosto. Center Aletti ni odgovoril na Domanijeva vprašanja in na spletnem mestu ni sledu o številkah, prav tako ni mogoče najti kaj več na straneh institucij, ki so naročile dela.

Kar zadeva Italijo, smo zasledili oceno vrednosti 250 kvadratnih metrov velikega mozaika, ustvarjenega leta 2017 na zunanji fasadi cerkve Madonna dei Fiori v Cuneu, znašala je 250.000 evrov. Mozaiki v velikosti 2400 kvadratnih metrov v samostanu patra Pija v San Giovanni Rotondu pa so po navedbah samostanskega vira brate kapucine že pred desetimi leti (dela so potekala med letoma 2009 in 2013) stali več kot šest milijonov evrov. Samo predstavljamo si lahko, kako vrtoglav znesek bodo za projekt, ki še poteka, odšteli v baziliki Aparecida v Braziliji, največji cerkvi v Ameriki in drugi največji na svetu, za cerkvijo svetega Petra v Vatikanu.

O Rupniku ni lahko govoriti niti, ko gre za njegovo domovino. V Sloveniji, kjer je umetniški atelje Centra Aletti po uradnih podatkih ustvaril 38 del, župniki cerkev, ki se ponašajo z Rupnikovimi mozaiki, zelo neradi razkrivajo podrobnosti dogovorov; na pojasnila o »poslovni skrivnosti« smo naleteli v več slovenskih župnijah. Na podlagi podatkov iz slovenskih medijev, spletnih strani župnij in diplomske naloge Arnolda Otona Ciraja s fakultete za gradbeništvo in geodezijo iz leta 2012 o stroškovnih vidikih gradnje novih cerkva se je cena Rupnikovih mozaikov že pred dvajsetimi leti gibala od tisoč do tri tisoč evrov za kvadratni meter, v naslednjih letih pa je z Rupnikovim slovesom samo še naraščala. Velikost del po slovenskih cerkvah sega od 50 do 200 kvadratnih metrov, tako da bi skupni prihodek od slovenskih mozaikov lahko dosegel okoli šest milijonov evrov.

Župnijska cerkev svete Helene na Pertoči je leta 2009 za 92 kvadratnih metrov velik mozaik denimo plačala 250.000 evrov, župnija svetega Marka v Kopru pa leta 2003 za mozaik v velikosti 115 kvadratnih metrov okoli 100.000 evrov, poleg 22.000 evrov, ki jih je Luka Koper župniji podarila za nov mozaik, velik 40 kvadratnih metrov. Za 80 kvadratnih metrov velik mozaik v cerkvi vseh svetih na ljubljanskih Žalah ocena znaša okoli 150.000 evrov. S spletne strani župnije Semič je še razbrati, da je leta 2019 ocenila, da bo za 70 kvadratnih metrov velik mozaik odštela 50.000 evrov, in to še preden je prejela zanesljivo oceno stroškov.

Rupnikovi mozaiki so financirani pretežno z darovi župljanov. Ob tej nepreglednosti je logično vprašanje, kam so šli prihodki. Prejšnji župnik Tomaž Prelovšek iz župnije Svetega križa v Ljubljani ne dvomi, da je bilo plačilo opravljeno z neposrednim nakazilom podjetju Centra Alleti Rossoroblu.

Na prvi pogled pičla bilanca

To podjetje je pravzaprav Rupnikovo, ker je jezuit njegov 90-odstotni lastnik. Iz uradnih podatkov izhaja, da sta ga septembra 2007 ustanovila Rupnik in Viezzolijeva z začetnim kapitalom deset tisoč evrov; konec leta 2022 je podjetje zaposlovalo 15 ljudi, imeli so 1.176.500 evrov prometa in 119.607 evrov dobička. Podjetje raste in dobiček se je v zadnjih letih povečal, in sicer z 41.490 evrov v letu 2017 na 95.481 evrov v letu 2020. Direktorica in edina predstavnica podjetja je Manuela Viezzoli, partnerja pa sta le dva, Rupnik in Viezzollijeva. Na dan 31. decembra 2021 je družba med bilančnimi sredstvi med drugim izkazovala za 593.713 evrov terjatev, skoraj vse do kupcev. Vrednost teh terjatev se je v poslovnem letu 2021 povečala za 117.015 evrov, kar skoraj povsem ustreza dobičku iz poslovanja družbe (119.607 evrov). Skratka, podjetje je v razcvetu.

Bilanca pa se vendarle zdi pičla glede na težo izpostavljenih provizij: koliko denarja je potem enostavno prehajalo »iz rok v roke«? Obenem gre za sredstva, ki so bila zbrana predvsem iz prispevkov vernikov. Pri tem sta kljub velikim prihodkom od mozaikov dodatna sredstva za delovanje Centra Aletti zbirali še dve fundaciji: fundacija Agape iz Rima in Ustanova Center Aletti, ki jo je leta 2002 v Sloveniji ustanovila Marina Štremfelj, še ena nekdanja sestra skupnosti Loyola.

Vlogo Centra Aletti pri prikrivanju in podpiranju spornega ravnanja ustanovitelja je treba še raziskati. Temu je treba pridati še vprašanja o ogromnih dobičkih z mozaiki v zadnjih dvajsetih letih. Za duhovnika, ki se je zaobljubil čistosti, uboštvu in pokorščini, bilanca ni slaba.