»Kažejo se škodljivi učinki obstoječe zemljiške politike, predvsem ta, da mladi kmetje zelo težko pridejo do večjih površin, ker so te bolj ali manj oddane, sploh v primeru zakupa državnih površin. Potrudili se bomo najti rešitev, ki bi na neki način mladim omogočila, da se lažje odločajo za to, da ostanejo na kmetiji, in da na njej lažje preživijo,« je po nedavnem srečanju s predstavniki kmečkih organizacij obljubil predsednik vlade Robert Golob. Po navedbah Danila Meolica, predsednika murskosoboške območne enote Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, so kmetje premierju med možnimi rešitvami omenili progresivni dvig zakupnine, ki bi sedanje velike zakupnike prisilil, da se odrečejo državnim zemljiščem. Zakupnik naj bi za prvih sto hektarjev plačeval zakupnino, ki jo izračuna sklad kmetijskih zemljišč, za vsakih nadaljnjih sto hektarjev pa dodatnih dvajset odstotkov.

»Neživljenjski predlog«

»To bi bil prisilni odvzem zemljišč. Predlog je neživljenjski in se ne sme uresničiti,« je ogorčen Branko Virag, direktor poljedelstva v prekmurskem podjetju Panvita, ki obdeluje več kot 3500 hektarjev kmetijskih zemljišč, od tega 450 hektarjev lastnih, slabih sto hektarjev jih ima v zakupu od fizičnih oseb, kar 3047 hektarjev pa od države. Panvita je druga največja zakupnica državnih zemljišč. S 3657 hektarji jo prekaša le podjetje Perutnina Ptuj Agro, ki je v ukrajinski lasti.

Meoličev predlog o progresivnem dvigu zakupnine bi prizadel 41 zakupnikov. Toliko jih namreč obdeluje več kot sto hektarjev državnih zemljišč. Med njimi je tudi osemnajst fizičnih oseb, torej kmetov. Dva imata v zakupu več kot 225 hektarjev državnih zemljišč, preostalih šestnajst pa do 180 hektarjev. Pravnih oseb oziroma kmetijskih podjetij, ki obdelujejo več kot sto hektarjev državnih zemljišč, je triindvajset, če upoštevamo tudi KŽK Kranj in KG Lendava, ki tožita državo, ker jima ta zemljišča skuša odvzeti.

Po Podgoršku bo zemljiški
oreh trl Golob

Zemljo, ki jo imajo v zakupu kmetijska podjetja, si želijo kmetje. Poskusov, kako priti do nje, je bilo v preteklosti kar nekaj. Pred dobrimi tremi leti je Jože Podgoršek, takratni državni sekretar na kmetijskem ministrstvu, v predlog sprememb zemljiške zakonodaje potihem pripeljal zemljiški maksimum za državna zemljišča, oddana v zakup. Postopno bi jih jemal kmetijskim podjetjem in jih prenašal na družinske kmetije. Predvideno je bilo, da bi veliki zakupniki v tridesetih letih izgubili dvaindvajset odstotkov zakupljenih zemljišč. S tem predlogom je Podgoršek sprožil ideološko vojno med kmeti in kmetijskimi podjetji, zato je pogorel. A je čez dve leti, takrat v vlogi kmetijskega ministra, poskusil znova – z idejo, da bodo vsem, ki imajo v zakupu več kot sto hektarjev državnih kmetijskih zemljišč, ob prvem podaljšanju zakupne pogodbe petnajst odstotkov površin odvzeli. Tudi ta zamisel je vzela slovo.

Po Podgoršku bo, kot kaže, ta trdi zemljiški oreh skušal streti predsednik vlade Robert Golob, ki bi obdelavo državne zemlje v večji meri prepustil mladim kmetom. »Biti všečen je eno, skrbeti za to, da bomo pridelali kar največ hrane, pa je nekaj povsem drugega. V svetovni krizi oskrbe s hrano ni čas ne za progresivne lestvice zakupa državnih zemljišč ne za njihove prerazporeditve. Povsem nedopustno se mi zdi govoriti o tem, kako bomo jemali zemljo in jo dražili tistim, ki pridelujejo za trg. To je stalna želja nekaterih posameznikov, toda računam na razumen pristop, kajti zemljiške politike ne bi smeli oblikovati na podlagi želja posameznikov. Potrošniki smo odvisni od tega, kar pridelajo večja kmetijska gospodarstva, tako kmetje kot kmetijska podjetja, zato bi bilo drobljenje državne zemlje neracionalno, da ne rečem še kaj drugega,« pa je kritična Tatjana Zagorc, direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij. Strinja se, da mlade kmete potrebujemo, vendar rešitve ne vidi v tem, da bi zemljo jemali enim in jo dajali drugim, ampak v zaokroževanju zemljišč, združevanju kmetijskih gospodarstev, spremembi načina prenosa zemljišč na mlajše, spremembi načina dedovanja …