V Sloveniji je 159 planinskih koč. Lastniki glavnine koč so planinska društva, manjši del pa je v lasti drugih pravnih subjektov ali posameznikov. Zadnjo večjo finančno pomoč od države so koče prejele leta 2021, in sicer z razpisom gospodarskega ministrstva za podporo planinski športni in rekreacijski infrastrukturi v znesku pet milijonov evrov. V okviru tega razpisa je bilo delno ali v celoti energetsko in okoljsko obnovljenih 25 planinskih koč. Poleg tega se je zgodilo še nekaj prenov koč z lastnimi sredstvi (oziroma so prenovo ponekod delno sofinancirale lokalne skupnosti), pretežno v manjših obsegih.
Ob nedavni ideji, da bi Planinsko društvo (PD) Jesenice zaradi zadolžitve pri prenovi Koče na izviru Soče prodalo Tičarjev dom, je v gorniških krogih završalo. Po podatkih Planinske zveze Slovenije (PZS) je planinsko društvo v zadnjih letih prodalo zgolj nekdanjo planinsko kočo na Gospincu – sedaj Hotel Rozka na Krvavcu – ki je bila že pred prodajo v pretežni zasebni lasti. Po tem, ko je društvo prodalo svoj delež, tudi ni več ohranila statusa planinske koče. Z odprodajo deleža je planinsko društvo sredstva namenilo za obnovo Kranjske koče na Ledinah, ki poteka v letošnjem letu.
Prostovoljstvo v upadanju
»Delovanje planinskih koč je v preteklosti slonelo na prostovoljnem delu. V planinskih društvih za prostovoljno delo na področju planinskih koč skoraj ni več interesa mlajših generacij, starejše pa tega dela ne zmorejo več,« o upravljanju koč pove Dušan Prašnikar, strokovni sodelavec PZS.
Hkrati postajajo (zaradi zakonskih zahtev) planinske koče po njegovih besedah tehnično zelo zapleteni sistemi, ki potrebujejo primerno usposobljen kader, tega pa je v večini primerov treba plačati. »Zaradi pomanjkanja delovne sile na splošno in še posebno v gostinstvu predstavlja velik izziv tudi vzdrževanje primerne delovne sile za normalno obratovanje planinskih koč. Predvsem v višje ležečih kočah je delo oskrbniške ekipe zahtevnejše, kot je sicer delo v običajnih gostinsko-nastanitvenih obratih,« pojasnjuje sogovornik.
Podobno pravi Uroš Ahačič, ki deseto leto predseduje Planinskemu društvu (PD) Tržič. »Vsi, ki vodimo društva, smo prostovoljci. Posamezna društva sicer imajo ekonome, predsednik pa je prostovoljna funkcija. Po večini gre za starejše, mladi niso toliko pripravljeni stopiti v take škornje,« opisuje in dodaja, da so v preteklosti društva podpirala lokalna podjetja, zdaj pa so koče prepuščene gospodarski dejavnosti, ki ni enostavna.
»V hribih so koče izpostavljene zelo močnim vremenskim vplivom, potrebno je stalno vzdrževanje, bistveno več vzdrževanja kot v dolini. Koče niti niso bile grajene kot gostinski objekti v dolini, danes pa inšpektorji po njihovih besedah bistveno bolj pogosto hodijo v planinske koče kot v lokale v dolini. V lokal v dolini ljudje pridejo ne glede na vreme, planinske koče pa lahko samevajo več tednov, medtem ko stroški ostajajo,« pripoveduje Ahačič.
Najemniški ali oskrbniški sistem
»Nekatere planinske koče – predvsem manjše in tiste, ki so odprte le ob vikendih – imajo vzpostavljen sistem prostovoljnega upravljanja. V večini primerov se oblikujejo skupine, ki običajno ob koncu tedna skrbijo za ponudbo v planinski koči,« opisuje Prašnikar. »Če je koča oddana v najem, se sklene dogovor o najemnini in obveznostih najemnika glede osnovnega vzdrževanja koče,« dodaja.
»Običajno se prihodki od delovanja koče vračajo v vzdrževanje in obnove koč. Le redke koče prinašajo višek sredstev, ki se nameni za ostalo delovanje društva,« še pravi Prašnikar. Po podatkih PZS je trenutno polovica (to je 78) koč v neposrednem upravljanju planinskih društev, ki le-te upravljajo bodisi profesionalno ali preko prostovoljnega dela. S polovico (81) kočami medtem upravljajo najemniki.
Prej omenjeno tržiško društvo ima v upravljanju Dom pod Storžičem, Kočo na Dobrči, Planinski dom na Zelenici in Dom na Kofcah. Slednja sta precej dobro obiskana. »V našem društvu smo načeloma zelo proti najemu. Razlog je v tem, da velikokrat najemniki pridejo, kočo izčrpajo, nato pa jo društvo dobi v relativno slabem stanju. Naslednji najemnik nato reče, naj najprej vse uredimo,« pripoveduje predsednik društva Ahačič. Tako v najem dajejo le Dom na Kofcah, kjer slovijo po svojih štrukljih, a kot pravi sogovornik, je takega najemnika, kot je Peter Vogelnik, težko najti.
S tremi kočami upravljajo sami. »Za društvo to sicer pomeni več dela, a imamo urejene koče in stalen nadzor. Tudi če kdaj ne bo oskrbnika, koče ne bomo dali v najem. Društvo vse upravlja v imenu društva, oskrbnik pa poskrbi za ekipo, ki v koči dela. Plačan je od prometa, ki ga koča ustvari,« opisuje Ahačič in dodaja, da se ljudi za delo v koči najde, a težko. »Bistveno manj jih je kot pred desetimi leti, ko je na razpis prišlo en kup prošenj. Danes jih moraš klicati in na neki način prositi,« pripoveduje sogovornik.
»Imamo nekaj koč, ki so izjeme in delajo dobro, večinoma zaradi svoje lokacije. A teh je peščica. V tujini to podpira država, ker je splošnega pomena za turizem. Predstavljajmo si, da koč ne bi bilo – kdo bi hodil po naših hribih? Nihče,« nam širšo sliko predstavi predsednik PD Tržič Ahačič in v razmislek doda: »Če obiščemo planinsko kočo, tam tudi kaj naročimo. Tako med drugim izkažeš tudi spoštovanje oskrbniku, ki te v njej čaka.«
Tudi če ni ljudi, je lepo
Eden izmed zanesenjakov je Franci Beguš, najemnik nekoliko manj obljudene Orožnove koče na Planini za Liscem. Pravzaprav je bil sprva oskrbnik te koče, ki je v lasti PD Bohinjska Bistrica. Za oskrbnika se je pred desetimi leti prijavil sam, saj je vedel, da je koča po večini zaprta, po letu dni se je raje dogovoril za najem. »Prometa je bilo dovolj. Če je treba kaj popraviti, traja več let ali pa moram urediti sam,« pove o razlogih za najem.
Pred nekaj leti si je kupil štirikolesnik, s katerim se koči lahko približa na 15 minut hoda. Ker nimajo žičnice, do koče zaloge nosi sam, pomagajo mu naključni planinci. Poleti dobi pomoč za strežbo in pospravljanje sob, sicer je v koči sam. »Držim se hrane na žlico, sicer ne bi šlo, ker imam premajhno kočo. Pri nas ni tako veliko spanja, saj smo bolj prehodna koča,« opisuje Beguš. Kljub temu je za sobe treba poskrbeti.
»Tudi če ni ljudi, je lepo. Uživam med pripravljanjem drv, če pritiska mraz,« sogovornik poudari, da se dela ne brani, in doda, da v njihovi koči gostijo krasne obiskovalce, s katerimi ni nikakršnih težav. Niti s pravilom, da psi v kočo ne smejo.
Beguš zase pravi, da je srečen, a tudi kritičen oskrbnik. Idej mu prav tako ne zmanjka. Sam je denimo uredil pot na vrh Lisca in jo označil s trakovi. Po tem vrhu se ne nazadnje imenuje njihova koča. Ker so njegovi otroci poklicni glasbeniki, že leta v poletnih mesecih pri koči prirejajo koncertne dogodke. Pozimi pa predavanja o različnih temah, od planinstva do prve pomoči.
Kdor pride do njihove koče z javnim prevozom in peš, ima deset odstotkov popusta. Kot pravi Beguš, so se šole in upokojenci na to akcijo že lepo odzvali. »Koče potrebujejo obisk, potrebujejo dobiček, da lahko delujejo,« pravi in hkrati doda: »Članstvo v planinskem društvu pomeni, da temu tudi pomagaš.« Sam ima s tem sicer dobre izkušnje, ko člane nagovori, pridejo. Tako so denimo izdelali vetrnico za elektrarno. Ne podpira pa akcij, da si članstvo lahko kot turist kupiš kar na bencinski črpalki in posledično imaš kartico za popuste. »Član bi moral biti tam, kjer imaš prebivališče,« meni.
Lahko so odličen posel
Iztok Kurnik, najemnik Erjavčeve koče, ki stoji tik pod vrhom prelaza Vršič, se je za najem planinske koče odločil po obdobju covida-19, ko je bil »nekako deportiran iz tujine«. »Po mojem mnenju Erjavčeva koča stoji na eni izmed najlepših lokacij,« razlaga in dodaja, da po treh letih najema in seznanitvi z resničnimi razmerami težko razume, da so koče tako slabo ohranjene. »Kot najemnik dobiš stanovanje v Triglavskem narodnem parku, z njim pa tudi posel, ki cveti bolje, kot ga lahko opraviš. Planinske koče so zahteven posel zaradi dolgega delavnika, a ob množičnem obisku po večini tujih gostov odličen biznis,« nam je opisal.
Koča za goste sicer obratuje vsak dan v letu med sedmo in 22. uro. »Seveda vstanemo prej, da spečemo kruh in pripravimo zajtrk, po 22. uri pa je treba še vse pospraviti. Imamo 60 postelj, ki jih je treba vsak dan preobleči in oprati posteljnino,« nam delo v planinski koči opiše Kurnik. Pri njih prevladujejo tuji gosti, teh je kar 97 odstotkov. »Delovanje prilagajamo številu zainteresiranih zaposlenih. Če je zaposlenih premalo, čez dan zapremo kuhinjo za zunanje goste. Če je zaposlenih dovolj, na vrt postavimo še kakšno mizo več,« opiše sogovornik.
Opremo v koči so v zadnjih treh letih popolnoma zamenjali z novo. V koči živijo in to, kako je opremljena, je pomembno tudi za kakovost njihovega življenja. V kočo so po 35 letih vgradili tovorno dvigalo. Prenovili so tudi skupna ležišča. Prvič v zgodovini koče, ki na tem mestu stoji od leta 1901, imajo skupna ležišča ogrevana.
Ker koča stoji ob vznožju gora, nimajo mobilnega signala in s tem tudi ne interneta. Edina rešitev je bil satelitski internet – v to so vložili skoraj osem tisočakov. Med drugim načrtujejo prenovo puščajoče strehe in prenovo dotrajanih sanitarij v kleti, pozneje pride na vrsto še terasa. »Dela in vlaganj ne bo zmanjkalo. Veseli smo, da si s svojim delom lahko privoščimo obnovo koče. Za nas je to velika odgovornost, a hkrati tudi velik privilegij,« še pravi sogovornik.
