Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano (v nadaljevanju varuh) oziroma ombudsman je politični institut, ki ga je Slovenija vpeljala v začetku leta 2015. To je bilo obdobje, ko so bile na evropski ravni in posledično tudi pri nas zaradi močne nadvlade trgovine v ospredju razprave o odnosih v živilski verigi. »Zlasti v Franciji, Španiji in Angliji so razumeli, da je treba te odnose reševati zelo institucionalizirano, zato so med prvimi vpeljali institut varuha, ki je eden od možnih političnih instrumentov za blažitev negativnih posledic absolutne dominacije trgovskega sektorja,« je spomnil agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar. Toda sledil je preobrat. »Čeprav ima trgovina danes še večjo nadvlado kot pred desetletjem, je ta tema skoraj izginila iz besednjaka evropskih politikov. To je zelo vplivalo na krajino s hrano. Zgodila se je močna dominacija trgovskih blagovnih znamk, ki pomenijo intelektualno ropanje agroživilskega sektorja. To ima že zdaj zelo resne dolgoročne negativne posledice,« je posvaril Kuhar.
Medlost dosedanjih varuhov
Po Kuharjevih navedbah je Slovenija institut varuha povzela po angleškem pravu. »Ombudsman ima zelo močno vlogo v državah z visokimi moralno-etičnimi standardi in kjer je javnost zelo občutljiva za nepoštenost. Ena takih je Anglija, kjer varuh dobro deluje. Dobro pa deluje predvsem zato, ker to funkcijo zasedajo kompetentni in zelo ugledni ljudje z bogatimi operativnimi izkušnjami na področju živilske verige,« nam je dejal Kuhar. V Sloveniji sta to funkcijo doslej opravljala Jože Podgoršek in poslavljajoči se varuh Igor Hrovatič, ki pa nista pustila vidnejšega odtisa. Zakaj ne?
»Politična in strokovna javnost ne vesta natančno, kaj sploh počne ombudsman. Ni jasnega razumevanja njegove vloge. Mnogi mislijo, da skrbi za varnost in kakovost hrane. To je tudi posledica neustreznih kandidatov za to funkcijo. Ne moremo pa dosedanjima varuhoma očitati, da sta izključna krivca za neučinkovitost ali brezzobost tega instituta. Pri nas smo ga vzpostavili in ustoličili, zmanjkalo pa je političnega intelekta, kako ga operativno podpreti. Varuh bi lahko bil učinkovit, če bi imel močno analitično ekipo in podporo ali če bi bil del sistema, v katerem bi nekdo drug zanj pripravljal ustrezne podlage za ukrepanje,« je še poudaril agrarni ekonomist.
Na prvi razpis za varuha je pred osmimi leti prispelo devet prijav, na drugega leta 2018 štiri, na tokratnega zgolj tri. »Pri nas ta institucija ne prinaša ugleda, zato je zanimanje zanjo skromno. Poleg tega se potencialni kandidati zavedajo, da varuh nima podpornih elementov, tudi ne financ. 60.000 evrov, kolikor znaša njegov letni proračun, zadostuje za izplačilo nagrade za njegovo delo (funkcija ombudsmana je neprofesionalna, op. p.) in morda za eno raziskavo na leto, in to slabe kakovosti, kakršna je tudi tista o vplivu krize in inflacije v letu 2022 na verigo preskrbe s hrano, ki jo je varuh naredil letos,« je kritičen Kuhar. Sam tega instituta ne bi ukinil, bi ga pa reformiral in okrepil ter mu dal večjo moč. »Morda bi lahko njegovo funkcijo razširili v aktivnosti za krepitev agroživilske verige, za širitev razumevanja, kaj je strateško sodelovanje njenih členov,« predlaga.
O tem, kdo jim gleda pod prste, soodločajo trgovci
Kuharja moti tudi način pridobivanja soglasij kandidatu za varuha, saj v tem postopku sodelujejo vsi deležniki v živilski verigi – poleg kmetijske in živilske zbornice ter kmečkega sindikata in zadružne zveze tudi trgovinska zbornica.
»S kandidatom za varuha, ki ga vladi predlagata v imenovanje ministra, pristojna za kmetijstvo in za gospodarstvo, se morajo strinjati tudi predstavniki trgovine. To je podobno, kot če bi za sodnika v nekem sodnem procesu izbrali nekoga, ki ga bo potrdila tudi mafija. Ker gre v živilski verigi predvsem za varovanje kmetijstva in živilstva pred nepoštenimi praksami v trgovini, bi kazalo za varuha izbrati nekoga, ki trgovini ne bo všeč. To bi pomenilo, da je dober, da razume stvari ter ima vpliv in znanje, da lahko kaj spremeni. Preprečevati bi namreč moral nepoštene prakse med deležniki verigi, s katerimi ti tudi zavajajo potrošnike. Odločitev, kdo naj bo varuh, bi zato prepustil dogovoru med kmetijskim in gospodarskim ministrom,« je sklenil Kuhar.
