Na varuha človekovih pravic se je obrnila pobudnica, ki je opozorila na kršitve na področju oskrbovanih stanovanj. Izpostavila je predvsem neenak položaj najemnikov oskrbovanih stanovanj, saj je v posameznih možnost oskrbe najemnikom zagotovljena, v nekaterih drugih pa ne.

Varuh je ob obravnavi pobude zaznal številne pomanjkljivosti ureditve sistema oskrbovanih stanovanj, pri čemer je bila priložnost, da se oskrbovana stanovanja umestijo v sistem dolgotrajne oskrbe, po njegovem mnenju do zdaj povsem spregledana. Ministrstvo za solidarno prihodnost je pozval k celoviti prenovi zakonodaje na tem področju.

Stanovalci oziroma najemniki so v zadnjem obdobju opozarjali na težave ne le pri (ne)zagotavljanju oskrbe, zapleti so se pojavili že pri izpolnjevanju osnovnih tehničnih zahtev v stanovanjih, ki so tudi na neprimernih lokacijah. Tudi najemnine, razen pri neprofitnih stanovanjih, niso zakonsko regulirane. Zaznavajo pa tudi izigravanje starostnega pogoja, saj se oskrbovana stanovanja, ki jih gradijo zasebniki, na trgu kupujejo in prodajajo kot običajna stanovanja v večstanovanjskih stavbah, kupci ali podnajemniki pa niso nujno starejši. »Čeprav so ta stanovanja v nepremičninskih evidencah zavedena kot oskrbovana stanovanja, v resnici to niso,« priznavajo na ministrstvu za solidarno prihodnost, kjer se strinjajo, da je nujna prevetritev sistema.

Minimalni obseg oskrbe sploh ni določen

Oskrbovano stanovanje je po stanovanjskem zakonu stanovanje za starejše, ki izpolnjuje dva temelja pogoja. Biti mora arhitektonsko prilagojeno za starejše (s širšimi hodniki, vrati, držali v straniščih, nižjimi pragovi ...), kar natančneje opredeljuje pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za oskrbovana stanovanja.

Stanovalcem mora biti zagotovljena tudi uporaba celodnevne, nujne pomoči prek osebnega telefonskega alarma za pomoč na daljavo. Poleg tega mora biti v oskrbovanih stanovanjih, pa čeprav za plačilo, zagotovljena tudi oskrba – ali v obliki institucionalnega varstva v oskrbovanih stanovanjih (osnovna in socialna oskrba) ali pa v obliki socialnovarstvene storitve »pomoč družini na domu«. Toda zakonodaja pri tem ne določa minimalnega obsega oskrbe, zato oskrbovano stanovanje ostaja »oskrbovano«, tudi če stanovalec, ki v njem prebiva, ne prejema oskrbe, pravijo na ministrstvu za solidarno prihodnost. In v praksi lahko te oskrbe ni oziroma se mora najemnik znajti sam.

Stikala SOS že, a oglasiti se nima kdo

Na Stanovanjskem skladu RS ter Nepremičninskem skladu pokojninskega in invalidskega zavarovanja (NSPIZ) – gre za lastnika največ javnih oskrbovanih stanovanj, ki jih lahko najamejo le starejši od 65 let – priznavajo, da je zagotavljanje oskrbe v teh stanovanjih vse večja težava zaradi pomanjkanja kadrov, kar sicer velja tudi za institucionalno varstvo in pomoč na domu.

»Na lokacijah, kjer je bilo pred leti zagotavljanje dodatne oskrbe še izvedljivo, je oskrba organizirana prek domov za starejše oziroma centrov za pomoč starejšim,« pravijo na stanovanjskem skladu. V zadnjem času pa se spoprijemajo tudi s tem, da zaradi pomanjkanja kadra ni mogoče dobiti niti izvajalca storitev za pomoč na daljavo prek tako imenovanih stikal SOS, nameščenih v oskrbovanih stanovanjih, ki torej ne delujejo. Čeprav so ponekod preverjali možnost vzpostavitve povezave s klicnim centrom bližnjih domov za starejše, jim zaradi pomanjkanja kadra tega niso mogli zagotoviti.

Stanovanjski sklad RS ima zato, tako kot nepremičninski sklad, sklenjeno pogodbo o e-oskrbi z družbo Telekom Slovenije, pri čemer pa si mora najemnik sam, glede na svoje potrebe, priskrbeti ustrezno povezavo za klic v sili s sklenitvijo pogodbe s ponudnikom storitev. Prav tako najemnik glede na obseg plača tudi za storitev pomoči na domu, za katero se mora dogovoriti sam. V NSPIZ pravijo, da storitve oskrbe oziroma pomoči na domu uporablja okoli 22 odstotkov njihovih najemnikov.

Ministrstvo: niso privilegij bogatih

Kot enega večjih izzivov na ministrstvu navedejo zagotavljanje, da oskrbovana stanovanja ostajajo v takšni funkciji. Zakonodaja namreč ne določa omejitev pri investitorstvu oskrbovanih stanovanj, od zasebnega vlagatelja pa lahko stanovanje na trgu zdaj kupi, kdor si to lahko privošči, čeprav so investitorji oskrbovana stanovanja lahko celo zgradili na za to namenjenih zemljiščih.

»Z vidika zagotavljanja, da bodo oskrbovana stanovanja ostala v svoji funkciji celotno življenjsko dobo, je povsem razumljivo, da je to lažje doseči pri oskrbovanih stanovanjih, ki se oddajajo v najem in katerih gradnjo najpogosteje financirajo institucionalni investitorji (stanovanjski skladi, NSPIZ, občine …),« pravijo na ministrstvu. Zato morebitna nova opredelitev oskrbovanih stanovanj, ki bi zajemala le najemna oskrbovana stanovanja, ni povsem izključena, pogoj za to pa je sprememba zakonodaje. »Ob pripravi novega stanovanjskega zakona bo eden od poudarkov tudi na tem področju,« napovedujejo.

Prav tako zakonsko niso opredeljeni način določanja najemnine in okviri oddaje oskrbovanih stanovanj, temveč so stvar najemodajalca oziroma lastnika. So pa tudi najemniki oskrbovanih stanovanj upravičeni do subvencije k najemnini, zato se na ministrstvu ne strinjajo, da so (najemna) oskrbovana stanovanja predvsem privilegij bogatih.

Republiški stanovanjski sklad po neprofitni najemnini oddaja 88 stanovanj. Subvencijo tržne najemnine je avgusta prejelo 12 njihovih najemnikov oskrbovanih stanovanj. NSPIZ oddaja stanovanja po najemninah, ki se določijo skladno s predhodno pripravljenim investicijskim programom za posamezni objekt. Cene najema se trenutno gibljejo od 6,45 do 9,31 evra za kvadratni meter neto stanovanjske površine, odvisno od lokacije, starosti in pripadajočega parkirnega prostora. Najemnine se vsako leto usklajujejo z inflacijo. Trenutno 13 najemnikov oskrbovanih stanovanj NSPIZ prejema subvencije.