Pobuda družbe Deos za ustavno presojo določbe zakona o socialnem varstvu, da je dejavnost socialnega varstva nepridobitna, je sprožila številne kritične odzive.
V Deosu, ki je največji koncesionar na področju oskrbe starejših pri nas, ocenjujejo, da je ta določba v neskladju s 74. in 14. členom ustave, če se nepridobitnost nanaša na gospodarske družbe, ki storitve institucionalnega varstva opravljajo kot javno službo na podlagi koncesije. Pri tem se sklicujejo na odločitev ustavnega sodišča, ki je že pretehtalo v prid pravice zasebnikov, da s presežkom ravnajo kot z dobičkom, in sicer v primeru koncesionarjev v javni zdravstveni mreži in lekarniški dejavnosti. Po analogiji naj bi bili koncesionarji na področju socialnega varstva torej v slabšem položaju kot koncesionarji v zdravstvu.
V Deosu se branijo, da v središču njihove pobude ni dajanje prednosti svobodni gospodarski pobudi in dobičku, temveč zgolj želja po odpravi neenake obravnave v primerjavi z zasebniki v javni zdravstveni službi. Kot pravijo, je poslovanje koncesionarjev strogo regulirano in nadzorovano. Tudi če bi ustavno sodišče morebiti ugotovilo neustavnost, pa to nikakor ne bi pomenilo, da bi lahko z dobički povsem prosto razpolagali, menijo.
V javni mreži naj veljajo enaki pogoji za vse
V več civilnodružbenih organizacijah s tega področja so, kot smo v Dnevniku že poročali, posvarili, da bi se z odpravo nepridobitnosti razlike med oskrbovanci poglobile, saj bi glavni interes lastnikov postal dobiček. Ob tem je številnim starejšim oskrba že zdaj nedostopna tako zaradi cene kot zaradi pomanjkanja zmogljivosti, poleg tega pa nikakor ne dosega standardov kakovosti.
Pobude podjetja Deos ne podpirajo niti v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, ki združuje tako javne zavode kot koncesionarje, ni pa njihov član Deos. »Zagovarjamo trenutno ureditev, po kateri se morebitni presežki sredstev vračajo v dejavnost, saj je to nujno za nadaljnji razvoj in modernizacijo dejavnosti,« poudarja sekretar skupnosti Denis Sahernik. Kot dodaja, vseskozi zagovarjajo tudi stališče, da morajo vsi izvajalci v javni mreži – tako javni kot zasebni – delovati pod enakimi pogoji, a to v primeru, ko bi koncesionarji dejavnost lahko opravljali pridobitno, javni zavodi pa ne, ne bi več veljalo. V skupnosti sicer zagovarjajo možnost izbire, torej, da si lahko vsak posameznik sam izbere zanj najprimernejšo obliko pomoči (tudi pri koncesionarju), vendar pri tem ne sme biti diskriminiran zaradi izbire izvajalca.
Za nepridobitnost na levi in na desni
Presenetljivo enotna je pri tem vprašanju tudi politika. Tako v Levici kot SD poudarjajo, da se mora morebitni presežek prihodkov nad odhodki še naprej vračati v dejavnost s ciljem izboljšanja pogojev za delo zaposlenih ter dviga kakovosti storitev in bivanja, saj ima javni interes prednost pred interesi koncesionarjev po dobičku.
Po mnenju Gibanja Svoboda ima sicer vsakdo pravico, da se obrne na ustavno sodišče, katerega odločitve spoštujejo, a hkrati poudarjajo, da mora biti sistem socialnega varstva usmerjen v zagotavljanje dostopnih in kakovostnih storitev za vse, ne glede na njihov socialni ali ekonomski položaj. »Vsi bomo tudi plačevali za dolgotrajno oskrbo. Torej morajo dejavnosti na tem področju predvsem služiti interesom uporabnikov, ne pa ustvarjanju dobička.« Nepridobitnost omogoča večjo transparentnost pri porabi javnih sredstev in zagotavlja enakopravnejšo obravnavo vseh uporabnikov storitev, še menijo.
»Področje socialnega varstva je občutljivo, zato mora v delu javne službe oskrbe ranljivih ostati neprofitno. Morebitni presežki se morajo vlagati nazaj v osnovno dejavnost,« se strinjajo tudi v Novi Sloveniji. Hkrati pravijo, da lahko vsak izvajalec ponudi tudi storitve v okviru tržne dejavnosti, ki pa lahko ustvarja dobičke. »Vsekakor je osnovni pogoj in varovalka pred morebitnimi zlorabami, da se sprejmejo in uveljavijo najvišji standardi in normativi oskrbe.« Vladi v NSi očitajo, da sistem dolgotrajne oskrbe razgrajuje.
Da je veljavni člen, ki določa, da je dejavnost socialnega varstva nepridobitna, ustrezen, ocenjujejo tudi v SDS.
Zasebna korist po dobičku v nasprotju z javno koristjo
Predstavniki vseh strank so na pristojnem odboru za socialne zadeve soglasno podprli tudi mnenje zakonodajno-pravne službe državnega zbora in ji predlagali, naj v skladu s tem pripravi odgovor ustavnemu sodišču. V zakonodajno-pravni službi se ne strinjajo z Deosom, da je razlikovanje med zdravstveno in dejavnostjo socialnega varstva neutemeljeno, saj gre za različni dejavnosti, v okviru slednje pa ima dobiček izvajalca za posledico nižjo socialno blaginjo uporabnika. Kdor želi maksimirati dobiček, namreč znižuje stroške, zlasti stroške dela, kar pomeni tudi znižanje standarda oskrbe in nižjo kakovost storitev, oziroma sprejema manj zahtevne uporabnike, za katere so stroški oskrbe nižji, ali pa uvaja več dražjih nadstandardnih storitev.
