Zakon o osebni asistenci predvideva osem milijonov evrov na leto za osebno asistenco, v šestih letih od sprejema zakona pa je ta strošek zrasel na letnih 177 milijonov evrov. Z novelo zakona, ki je napovedana, nameravajo na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve omejiti upravičence na »družbeno aktivne« invalidne osebe, za druge pa naj bi bilo poskrbljeno prek zakona o dolgotrajni oskrbi. Vsebina novele zakona še ni dorečena, a je že sama retorika ministrstva izzvala ostre kritike in očitke o diskriminaciji. »Nikjer nismo zasledili definicije te družbene aktivnosti. To so za ministrstvo tisti uporabniki, ki so aktivni iskalci zaposlitve, so na zavodu ali pa se šolajo z namenom zaposlitve, kar je skregano z logiko in v nasprotju z definicijo invalida,« je do namere ministrstva kritična Helena Čampa, članica Iniciative za osebno asistenco. V iniciativi so še opozorili, da je osebna asistenca pogoj za družbeno aktivnost in ne obrnjeno, kot trdi ministrstvo, predlagano usmeritev novele pa so označili za diskriminatorno in v nasprotju s konvencijo o pravicah invalidov.

Vsebina novele še nedorečena

Andrejka Znoj, direktorica direktorata za invalide, opozarja, da vsebina novele še ni dorečena. Problematiko želijo nasloviti celostno, zato so v pogajalsko skupino povabili široko skupino deležnikov – od predstavnikov uporabnikov, sindikata osebne asistence do različnih združenj in organizacij. »Končne odločitve o ureditvi osebne asistence še nismo sprejeli. Dogovarjamo se za najboljše rešitve, v ospredju pa so uporabnik in njegove potrebe glede na tip invalidnosti,« je izpostavila direktorica in dodala, da je za kritike še prezgodaj, saj so se pogajanja šele začela. Mateja Toman iz nacionalnega sveta invalidskih organizacij je poudarila, da po njenem mnenju dosedanji potek pogajanj ne kaže na zmanjševanja pravic invalidov: »Pogovori ne gredo v smeri, da bi se pravice krčile, predvsem pa se nikomur ne sme odvzeti storitve, dokler ne bo ta zagotovljena skozi druge zakone.«

Do namere ministrstva je kritična Spomenka Valušnik, predsednica društva Vesele nogice in mati otroka s cerebralno paralizo, ki prav tako sodeluje v pogajalski skupini. Tudi ona opozarja pred diskriminacijo in poudarja, da bi ministrstvo moralo delovati v smeri razširitve, ne pa zmanjševanja kroga upravičencev. Po njenem mnenju je recimo problematično, da do osebne asistence niso upravičeni mladoletni invalidi. Prav tako je kritična do navedb ministrstva, da je novela potrebna za preprečitev zlorab: »Saj si invalidi niso sami pisali odločb. Imamo jasno sledljivost, kdo je komu izdal odločbo, obseg števila ur in kdo za tem stoji. Ti ljudje naj bodo poklicani na odgovornost.«

Zakon že od začetka na zgrešeni osnovi

»V času sprejemanja zakona so zavestno prikazali nižje številke, da je zakonu uspelo priti skozi parlamentarno razpravo. Že takrat so vedeli, kakšno je dejansko število upravičencev. Če se porabi 177 milijonov in ne 200 milijonov, kot se govori, je to najbolje porabljen proračunski denar. Polovico tega denarja se vrača nazaj skozi davke in prispevke,« je kritična Valušnikova. Zakon je bil soglasno sprejet leta 2017 v času vlade Mira Cerarja na pobudo opozicijske stranke NSi. Čampova iz Iniciative za osebno asistenco se strinja, da je za neskladje zakona z dejanskim stanjem kriva zgrešena osnova zakona. Glede zadnjega dodaja, da je že takrat okoli 1200 invalidov plačevalo za asistenco, medtem ko je zakon po njenem prepričanju predvideval okoli 300 upravičencev, pri čemer predvidena sredstva ne bi zadostovala niti za tako majhno število uporabnikov. »To bi pomenilo, da bi s temi sredstvi lahko vsak dobil samo pet ur asistence na dan, če pa bi uporabnik potreboval 24-urno asistenco, bi sredstva zadostovala za 60 uporabnikov.«