Leta 2033 bomo v Termoelektrarni Šoštanj nepreklicno prenehali sežigati premog. Toda o tem, kako bomo zaprli premogovniško družbo, ki je danes ena največjih državnih delodajalk, kako bomo poskrbeli za ljudi, odvisne od premogovništva, da ne bo Šaleška dolina postala socialna bomba, in kako se bo preoblikovala regija, se odgovornim niti ne sanja.
V Sloveniji bomo v petem in šestem bloku Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 5 in 6) najkasneje leta 2033 prenehali sežigati premog. To je letnica, ki jo je (Janševa) vlada v skladu s podnebnimi cilji pariškega sporazuma in ambicijami evropskega zelenega dogovora nepreklicno določila za izstop iz premoga in to zapisala v nacionalno strategijo. Ta predvideva tudi prestrukturiranje danes s pridobivanjem premoga močno zaznamovane Šaleške doline. Podrobnosti, predvsem finančna sredstva za opuščanje izkopa in sežiganja premoga, zaprtje Premogovnika Velenje ter prestrukturiranje regije, bosta opredelila dva ključna zakona: zakon o izstopu iz premoga in zakon o prestrukturiranju regije. Četudi se pristojni že vsaj od leta 2016, ko je bil v Parizu podpisan podnebni sporazum, zavedajo, da morajo spisati zakona, ki bosta dala jasne in nedvoumne odgovore, kako bo Slovenija opustila rabo premoga, še zmeraj ni razlogov za optimizem, da bosta kaj kmalu pripravljena.
14.400 od premogovništva odvisnih ljudi
Visokoleteči cilji o opustitvi najbolj umazanega načina pridobivanja električne energije, to je v premogovnih elektrarnah, prinašajo cel kup izzivov. Poleg izpada proizvodnih virov energije, ki jih je treba nadomestiti z drugimi, čistejšimi – TEŠ pridela približno tretjino vse v Sloveniji proizvedene električne energije – je treba poskrbeti tudi za območja, ki so eksistenčno odvisna od premogovne industrije.
Premogovnik Velenje je eden največjih delodajalcev v Sloveniji. Skupaj s hčerinskimi družbami neposredno zaposluje več kot 2200 ljudi, kar je skoraj 10 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva regije, če upoštevamo še s premogovnikom povezane dejavnosti, pa je od premogovništva posredno odvisnih 14.400 ljudi, kaže študija, ki jo je po naročilu energetskega sindikata izdelal Ekonomski inštitut pravne fakultete (EIPF). Za primerjavo: bistven delež, kar 70 odstotkov gospodarskih prihodkov v regiji ustvarijo tri velika podjetja – TEŠ, Skupina Gorenje in Premogovnik Velenje. S prestrukturiranjem regije bo treba poskrbeti za vsaj dve od teh oziroma za vse ljudi in podjetja, ki danes na kakršen koli način živijo od premogovništva.
Zapiranje rudnika je proces, ki sodeč po izkušnjah, ki jih je prineslo zapiranje Rudnika Trbovlje-Hrastnik, traja desetletja in se pravzaprav nikoli ne konča. Zgolj zapiralna dela v Premogovniku Velenje bodo predvidoma trajala 15 let po prenehanju izkopavanja premoga. Še desetletja po zaprtju bo treba skrbeti za saniranje okolja, prepredenega z rudniškimi rovi in ostanki, ki jih za sabo pušča premogovniška industrija, ter nadzorovati območje, ki se ves čas pomalem poseda.
Kdaj bomo torej v državi dobili odgovore na vprašanja, kako se lotiti »izstopa iz premoga« in na kakšen način preoblikovati Šaleško dolino, na ministrstvu za naravne vire in prostor, pod okriljem katerega deluje urad za rudarstvo, niso odgovorili. »Na ministrstvu za naravne vire in prostor bomo letos obnovili in razširili delovno skupino za pripravo osnutka predloga zakona o postopnem zapiranju Premogovnika Velenje. Pri pripravi zakona bo potrebno medresorsko sodelovanje,« so zapisali. Razumeti je torej, da bo skupina prvi osnutek zakona pripravila do letošnje jeseni. Pred tem bo morala opraviti še javni posvet na to temo. Doslej jim je uspelo pripraviti območna načrta za savinjsko-šaleško regijo, ki sta podlaga za zakon in omogočata črpanje evropskih sredstev za prestrukturiranje premogovnih regij. »Načrta predvidevata naložbe v obnovljive vire energije ter druge tehnologije,« so še abstraktno zapisali, konkretnih odgovorov pa niso postregli. Koliko ljudi bo ostalo zaposlenih v času zapiralnih del, še ni znano, so priznali.
Zlovešče posledice brez rešitev
Za celovito prestrukturiranje šaleško-savinjske regije je odgovorno ministrstvo za kohezijo, a tudi tam niso nič dlje s pripravo zakona. Njihovi odgovori so še nekoliko bolj nedoločljivi. Na naša vprašanja o tem, na kakšen način bo prestrukturirana regija in v katero dejavnost se bo regija preusmerila iz premogovniško-termoelektrarniške, ali bo to ostala energetska lokacija in koliko bo prestrukturiranje pravzaprav stalo, so odgovorili le, da bo »zakon neposredno naslovil posledice zaprtja Premogovnika Velenje in bo pripravljen vzporedno z zakonom o zapiranju Premogovnika Velenje. Hkrati potekajo aktivnosti, vezane na sprejeti regionalni razvojni program savinjske regije ter območni načrt za pravični prehod premogovne regije, ki se financirajo iz sklada za pravični prehod. Zakon bo temeljil na gospodarskem prestrukturiranju regije (ta vključuje občine Šmartno ob Paki, Šoštanj, Velenje, Gornji Grad, Ljubno, Luče, Mozirje, Nazarje, Rečica ob Savinji, Solčava, op. a.).« Predvidevajo, da bodo iz evropskega sklada za pravični prehod, ki je eno od ključnih orodij EU za podporo regijam pri prehodu na podnebno nevtralnost, pridobili 174 milijonov evrov sredstev. Mimogrede, Avstrija je prvo tranšo sredstev iz tega sklada, 76 milijonov evrov, dobila lani poleti. Skupaj računajo na 136 milijonov evrov za regije v Zgornji Avstriji, na Koroškem, v Spodnji Avstriji in na Štajerskem, kjer delujejo ogljično intenzivne industrije.
Nedoločljivi in abstraktni odgovori obeh ministrstev niti približno ne odslikavajo resnosti težave, ki bi jo morali že zdavnaj ne le nasloviti, temveč zanjo najti konkretne rešitve. Pred petimi leti je Sindikat delavcev dejavnosti energetike Slovenije pri EIPF naročil omenjeno študijo posledic zapiranja TEŠ in Premogovnika Velenje. Ta je pokazala, da bi se slovenski BDP in zaposlenost zaradi zaprtja premogovnika in njegovih hčerinskih družb zmanjšala za 0,3 odstotka. Javnofinančni prihodki iz naslova davkov in prispevkov naj bi se ob zaprtju premogovnika in termoelektrarne znižali za 44 milijonov evrov na leto, od tega za
33 milijonov evrov samo zaradi zaprtja premogovnika. V treh letih po zaprtju bi se javni izdatki zaradi zavarovanj ob brezposelnosti ter izplačil denarne socialne pomoči povečali za slabih 38 milijonov evrov. Vse to bi vplivalo na upad osebne porabe in investicij, zato bi se dodana vrednost slovenskega gospodarstva znižala za 1,5 odstotka BDP. Električna energija bi se zaradi izpada tega pomembnega proizvodnega vira za končnega odjemalca podražila za petino do tretjino glede na današnje cene.
