Mag. Simon Delakorda, direktor Zavoda INePA, Inštituta za elektronsko participacijo, je z leti svoj tehno optimizem že omejil. Pokazalo se je namreč, da družbeni problemi z novimi tehnologijami ne bodo rešeni, ampak se z njimi ustvarjajo še dodatni. Kljub temu še vedno sledi osnovni ideji elektronske participacije, ki pomeni uporabo informacijsko-komunikacijskih tehnologij za večjo vključenost ljudi v demokratično življenje. »Gre bodisi za odprt dostop do informacij ali pa vključevanje v procese sprejemanja politik, skratka vključenost v vso odločanje, ki se tiče javnega življenja.«

Za večje sodelovanje prek digitalnih tehnologij si na Zavodu INePA prizadevajo na različne načine. Ob ustanovitvi leta 2007  so začeli s spletnimi forumi, potem spletnimi anketami, peticijami. To je bilo obdobje, ko so bila družbena omrežja še v povojih. »Ko se je Slovenija pridružila Evropski uniji, smo sodelovali pri spletnem državljanskem forumu z moderiranjem spletnih debat med evropskimi poslanci ter zainteresiranimi državljankami in državljani. Poslanci so stališča ljudi nato vključevali v svoje razprave v evropskem parlamentu.« 

Simon se je sicer že od mladosti zanimal za računalnike. Najprej so ga pritegnile računalniške igrice, na Fakulteti za družbene vede pa se je v zadnjem letniku politologije vključil v pilotne projekte, pri katerih so vzpostavljali prve e-demokratične kanale. »Hitro smo ugotovili, da je nevladni sektor naravno polje, kjer se lahko te stvari testirajo. Kasneje se je državna uprava obračala na nas, da smo z njimi delili svoje izkušnje v nevladnem sektorju. Konkretno glede načinov vključevanja ljudi in vzpodbujanja demokratičnih procesov odločanja, da so potem znali do državljanov tudi sami vzpostaviti podobne kanale.« 

Izvorna dobrobit interneta

Orodij za vključevanje ljudi je danes res že veliko. Zdaj se pojavlja dilema, kako ljudi sploh motivirati za sodelovanje. Posebni izzivi se pojavljajo tudi v kontekstu lažnih novic, sovražnega govora. Prišli smo v fazo, kot izpostavlja Simon, ko smo iz idealistične predstave izpred petindvajsetih let v smislu dobrobiti za demokracijo, prišli do točke preloma in se že začeli močno zavedati negativnih pasti tehnologije, kot je vplivanje na volilne rezultate, informacijski mehurčki, zavajajoč spletni diskurz in podobno. »Demokratične vlade se tega precej bojijo in zdaj je kup nekih aktivnosti usmerjenih v to, kako potenciale interneta dejansko usmerjati v izvorno dobrobit demokratičnega delovanja.« 

Tudi za digitalne tehnologije velja, da ob strani puščajo večje skupine po navadi že tako odrinjenih ljudi, ki tovrstnemu razvoju ne sledijo in postajajo še bolj marginalizirani. »Res je. Vsaka tehnologija prinese neke prednosti in slabosti. Že ves čas v zgodovini elektronskih komunikacij je jasno, da tehnologija izključuje več ranljivih skupin; ekonomsko šibkejše ljudi, manj izobražene, tudi nekatere skupine iz ruralnih področij, kjer ni dostopa do interneta in tudi starejše, ki nimajo izkušenj s tehnologijo.« Kot izpostavlja Simon, ta tehnologija dejansko ni tako univerzalna, kot se nam zdi. »Potem pa so še izključenosti znotraj tehnologije. Starejša generacija je na Facebook-u, srednja na twitterju (op. X), mlajša je na TikTok-u. Potem nastanejo ti medgeneracijski izzivi, kako bodo te generacije komunicirale med seboj prek teh različnih platform. Potem imamo še komunikacijske, informacijske in vrednotne mehurčke.« Tako si ustvarjamo »koktejle tehnologij«, prek katerih komuniciramo in tako nastajajo različne digitalne družbe in ločeni informacijski svetovi. Če jih uporabljamo prekomerno, pride do »digitalnega stresa«, preobremenjenosti, lahko nastopi zasvojenost, anksioznost. »Zelo pomembno je najti neko ravnotežje med odgovorno rabo in pravo mero vključenosti. To so zdaj, sploh pri mladih, kar veliki problemi.«

Uravnotežena digitalna dieta

Kako pa za odgovorno rabo poskrbi direktor zavoda, ki mu je uporaba komunikacijskih tehnologij tudi služba? »Imam profil na treh družbenih omrežjih, objavljam nekje enkrat do dvakrat tedensko, večinoma za službo. Izključena imam obvestila za objave, informacije skušam kontrolirati, da mi kar ne uletavajo v zasebno in službeno življenje. Temu se reče 'digitalna dieta'. Tako kot moraš imeti uravnoteženo prehrano, moraš paziti tudi pri vnašanju informacij.« Nekateri informacijski kanali ti denimo koristijo pri poslovnem delu, drugi so lahko za tvoje počutje škodljivi. Pomembno je, da informacije poiščemo mi, ne pa one nas. 

»Sprejel sem tudi neke konkretne časovne omejitve. Čez vikend, če je le mogoče, ne gledam elektronske pošte, na pametnem telefonu je nimam. Tudi pametne telefone je dobro imeti čim bolj pod kontrolo. Če me kaj zanima, grem pogledat, ne pa da se mi informacije same vsiljujejo v moj življenjski prostor.« V današnji družbi imamo probleme z balastom informacij, dejansko pa se nam, kot izpostavlja Simon, odpira vprašanje, ali smo z digitalizacijo res bolj učinkoviti, kot smo bili prej. »Ali pa imamo le vse bolj razbito pozornost in kot kokoška letamo od ene do druge informacije, neka dejanska učinkovitost in racionalizacija življenja pa je vprašljiva.«

Ali uporabljamo tehnologijo sebi v prid ali ona »uporablja« nas, je odvisno od samonadzora vsakega posameznika. Možnosti za vključenost ranljivejših ciljnih skupin v informacijsko komunikacijsko družbo pa je treba sistemsko in ciljno zagotoviti, k čemur se z različnimi projekti usmerjajo tudi pri zavodu.   

»Zdaj smo, recimo, sodelovali v zelo dobrem projektu Na-prostem.si z odprto kodo in odprtokodnim programjem, ki je bil financiran s strani Ministrstva za javno upravo. Vključevali smo ranljive ciljne skupine, nevladne organizacije. Zanje smo pripravili usposabljanje in delavnice za uporabo prosto dostopne brezplačne programske opreme, ki omogoča alternativni pristop.« Prosto dostopne tehnologije imajo enako funkcionalnost, kot jih ima plačljiva programska oprema ali pa oprema, za katero se zdi, da je brezplačna, v resnici pa z njo vdirajo v našo zasebnost. 

»Z vidika digitalne suverenosti je odprtokodna programska oprema alternativa, ki bi jo lahko uporabljal vsak uporabnik računalnikov. Pri pametnih telefonih je tega že manj, ker so na nek način zaprta tehnologija.« Dobro je, da smo ljudje čim bolj ozaveščeni o posledicah tega »digitalnega kapitalizma«, o učinkih tehnologije na naša življenja predvsem z vidika zasebnosti, varnosti. »Kot uporabniki moramo imeti pravico do izbire, katero tehnologijo bomo uporabljali in kako. Obenem pa je dobro kritično premišljevati o tem, kaj se zgodi, ko naložimo nek program, kakšen je poslovni model določene digitalne storitve in kaj se dogaja z našim odtisom na spletu. Včasih delujemo na avtopilotu in pozabljamo, kako zelo sofisticirane poslovne modele tehnoloških korporacij in njihove načine upravljanja z našimi podatki potekajo na spletu.«

Direktor zavoda meni, da bi se morali tudi v nevladnem sektorju več pogovarjati o rabi digitalnih tehnologij, saj tudi tu »še nismo dovolj ozaveščeni«. Potrebujemo neke vrste digitalno središče za NVO-je. Tehnologije multinacionalk so velikokrat v nasprotju z osnovnimi načeli in delovanjem nevladnega sektorja. »Tukaj je ta odprtokodna programska oprema in prosto programje s svojimi štirimi pravicami; prosta uporaba, prosto preučevanje, prosto prilagajanje in prosto širjenje v kontekstu vrednot nevladnega sektorja. Ja, digitalna preobrazba je vprašanje vrednot. Etično vprašanje.«

Obenem Simon izpostavlja, da zaradi digitalnega stresa ljudje izgubljamo zmožnost pozornosti, poglabljanja v daljše vsebine. Zaradi prevelikega pretoka informacij in hitrosti postajamo vse bolj površni. »Tako izgubljamo občutke, ki nas delajo človeške, drugačne od tehnologij in so pravzaprav tudi naša prednost pred tehnologijami. To so zdaj naši izzivi glede prihodnosti človeštva.«