Zakaj imajo netopirji radi cerkve, kdo kliče na Netopirofon, kdo so v resnici vampirji … pa še veliko več o teh drobnih letečih sesalcih vam pojasnijo v Slovenskem društvu za proučevanje in varstvo netopirjev (SDPVN), ki mu predseduje Pia Golob, magistra Biotehniške fakultete.

»Pismo, netopirji so pa res nekaj zanimivega, pa ne vem veliko o njih,« si je rekla Pia, ko so se v okviru Biotehniške fakultete pri izbirnem terenu nekega dne odpravili v jamo, polno netopirjev. To je bil začetek njene poti v svet »mračnjakov«. Vse bolj so jo začele pritegovati dejavnosti, povezane z netopirji, s kolegico s fakultete sta naredili tudi nalogo, pri kateri sta opazovale izletavanje netopirjev iz cerkve. »Na ta način smo jih tudi šteli in prišla sem v stik z ljudmi iz društva, ki so me povabili k projektu Netopirji – skrivnostni Ljubljančani.« Projekt, ki ga financira Mestna občina Ljubljana, v društvu izvajajo še danes in je letos potekal že osmo leto. Usmerjeni so v raziskovanje, varstvo in osveščanje glede netopirjev. Konkretno to pomeni pregledovanje netopirnic, ki so jih postavili v preteklih projektih, raziskovanje netopirjev s snemanjem ultrazvočnih klicev, organiziranje delavnic o oskrbi netopirjev, pripravljanje razstav in še marsikaj.

Poleg konkretnega dela z netopirji, kot je denimo odzivanje na Netopirofon, če se netopir znajde v stiski, in preučevanje nočnih živali, je torej pomembno poslanstvo društva približati in predstavljati netopirje ljudem. »Zato, da bodo razumeli, zakaj jih je treba varovati, s čim jim škodimo, s čim pomagamo. Netopirji so za ravnovesje ekosistema zelo pomembni, saj nadzorujejo število žuželk. Če bi izgubili netopirje, bi se žuželke lahko prekomerno namnožile.« Kot poudari predsednica, pa je velik problem uporaba različnih insekticidov, pesticidov, ki škodijo žuželkam in zdesetkajo njihovo populacijo. Posledično se zmanjšuje tudi populacija netopirjev. Poleg tega jih ogroža še uničevanje zatočišč, svetlobno onesnaževanje in vznemirjanje.

Na Netopirofon torej kličejo netopirji v stiski? »Ne, ne,« se zasmeji Pia. »Na Netopirofon kličejo ljudje, če najdejo poškodovanega ali onemoglega netopirja. Netopirja prevzamemo, in če je treba, ga odpeljemo naprej k veterinarju. Ljudje se pogosto obrnejo na nas tudi z raznoraznimi vprašanji glede netopirjev. Netopirofon predstavlja dober način komunikacije in približevanje vsebin, povezanih z netopirji.« Včasih pa jih kdo pokliče tudi zato, da bi mu odstranili netopirje iz hiše. »Takrat jim svetujemo in razložimo pomen zatočišč ter jih napotimo na ustrezne institucije, kot je Zavod RS za varstvo narave.«

Grof Drakula, zapletanje v lase in domovanje v cerkvah

Je korenine za zlovešči mit o grofu Drakuli in drugih vampirjih mogoče najti pri netopirjih? »Le tri vrste na svetu so dejansko vampirji, ki pijejo kri živini. Zagrizejo in spijejo tisto kapljico, ki priteče, dnevno čajno žličko krvi.« Na svetu poznamo več kot 1400 vrst netopirjev, ki se večinoma prehranjujejo ali s sadjem ali žuželkami. »Pri nas najdemo samo žužkojede netopirje.«

Poleg pitja krvi je človeško domišljijo pri ustvarjanju različnih mitičnih likov spodbujalo to, da je netopir nočna, skrivnostna žival. Pri estetskem vidiku pa so zelo navdihujoča tudi njegova krila. Pravilneje se imenujejo prhuti in so iz kožne mrene, ki se razpenja med dolgimi, tankimi prsti. »Drakulo in druge mitične like so ponazarjali s temi krili, ki so anatomsko zelo podobna netopirskim krilom.«

Še en neosnovan strah glede netopirjev je, da se nam bodo zapletli v lase. »To je skoraj nemogoče. Netopirji pri orientaciji uporabljajo eholokacijo, s katero lahko do lasu natančno zaznavajo vse ovire pred seboj.« Ljudje in večina ostalih sesalcev se orientiramo s pomočjo oči, je zapisano v prvi številki publikacije Glej netopir!, ki jo enkrat letno izdajajo pri SDPVN. Ustvarimo si optično sliko okolice in jo shranimo v spomin. Netopirji zmernega pasu pa z glasilkami skozi nos ali usta oddajajo ultrazvočne signale, ki se odbijajo od ovir in v njihovih možganih ustvarijo slušno sliko okolice. Netopirji tako slišijo vhod v jamo, medtem ko ga mi vidimo. »Sicer ne moremo reči, da ne vidijo. V resnici kar dobro vidijo, le ponoči, ko ni dovolj svetlobe, pa uporabljajo eholokacijo. Mi rečemo, da sipajo zvok, tako zaznavajo res minimalne stvari.« Ljudje njihovega oglašanja, s katerim se orientirajo, ne moremo zaznati, zato v društvu uporabljajo posebne naprave, ki se imenujejo ultrazvočni detektorji. »Ti detektorji oddajajo valovanje, ki se potem z netopirskim preči in se odbije nazaj v detektor. Na ta način lahko zaznamo njihovo oglašanje.« Z snemalnim detektorjem, ki zvoke tudi posname, lahko celo določijo, za katero vrsto netopirja gre. »Posnameš zvok, narediš računalniško analizo in potem lahko po krivuljah zvoka vidiš, za katero družino in celo za katero vrsto netopirja gre.« V Sloveniji je bilo sicer do zdaj zabeleženih 33 vrst netopirjev, ki se uvrščajo v štiri družine: podkovnjaki, gladkonosi netopirji, dolgokrili netopirji in trdouhi netopirji.

Še ena lastnost netopirjev, ki razburka našo domišljijo glede skrivnostnih ponočnjakov, je, da se pogosto zadržujejo v cerkve. »Podstrehe cerkva so poleti za nas savna, za njih pa idealne. Netopirji se takrat združujejo v porodniške kolonije, kot jih imenujemo. To so zatočišča samic z mladiči.« Netopirje pogosto najdemo tudi v starih stavbah, tako se jim zatočišča zelo krčijo, ko ljudje stavbe obnavljajo. Tudi pri slovenskih cerkvah, ki v večini primerov gostijo netopirje, jim z obnovo streh zaprejo dostop. »Zato se pri društvu zelo trudimo za zavarovanje zatočišč netopirjev in za osveščanje ljudi glede tega. Ob obnovi stavb jim lahko puščamo odprte dostope, vhode ali pa jim naredimo netopirnico.«