»Obenem je tu,« nadaljuje direktorica Dveh lun, zavoda, ki deluje v Mariboru in širše »zajeta ta posebnost slovenskega jezika. Dvojina. Dve luni, dva elementa, dve osebi in dinamika zbliževanja.« V bližino postaviš dva človeka, dva koncepta ali karkoli drugega, ki začneta medsebojno souplivati. »Obiskovalec dogodka, bralec knjige, dve umetnici skupaj. Znotraj tega se lahko rodi mnogo novih in zanimivih stvari.« Tako v zavodu pletejo mreže različnih sodelovanj, najsi gre za umetniške tandeme, strokovna sodelovanja, prepletanja občinstva in bralcev z ustvarjalkami, ustvarjalci. Poezija pa je tista glavna nit, ki jo z različnimi prijemi vpletajo v našo vsakdanjost.

»Poezijo vidim kot zelo subverziven izraz v današnji družbi. V temelju je drugačna od vodila kapitalističnega sistema, v katerem je vse naprodaj, vse zvedeno na neko ekonomsko vrednost, zmeraj deluje na isti utirjen način in ne priznava nobene druge vrednosti. Vse je predvidljivo. Poezija pa je totalno nasprotje tega. Nikoli ne veš, kaj se ti zgodi, ko vstopiš v pesem.« Poezija je tista, pravi pesnica, ki razpira, odpira nove prostore, išče nove povezave, brez da bi imela kakršenkoli interes do tega. Okusiš temeljno človeško izkušnjo nekega drugega človeškega bitja. Za to pa je nemogoče postaviti ceno. »Zato se mi zdi poezija ena izmed bolj humanističnih človeških dejavnosti. Odpiraš se drugim, empatično navzven. Ne dovoli nam, da bi se zapirali v svoje okvirčke, ni samo koristna, subverzivna, je tudi rahlo nevarna družbenemu ustroju, ki take stvari izganja.« Poezija je za Nino nemerljiva in neobvladljiva. Ne moreš vedeti, katera pesem bo na komu delovala, ne moreš je uporabiti kot neko orodje. »Edina gotovost je, da se ti v stiku z njo odpre neka druga možnost občutenja.«

Majhno osvobojeno ozemlje za poezijo

In tako pri Zavodu za poetizacijo sveta ustvarjajo projekt Majhno osvobojeno ozemlje za poezijo, prozo in dramatiko. Delujejo kot platforma za promocijo pesniške misli in tistih, ki jo snujejo. Pri Dveh lunah se trudijo odpirati tako simbolne kot zelo fizično oprijemljive prehode v poetične svetove. Dvakrat letno organizirajo literarno branje mladih pesnikov in pesnic, prozaistov in dramatikov iz vzhodne Slovenije, ki ga moderira Ajda Strajnar.

»Raziskujemo pristope in pa oblike, skozi katere lahko vnesemo neko poetično misel v vsakdanjik ljudi, tudi v čisto v fizičnem smislu recimo postaviš plakat s pesmijo ali pa narediš izdelek uporabne umetnosti.« Pri Dveh lunah izdelujejo umetniške igre, prva izmed njih je Drseča pesem. Vsebuje 125 ploščic, ki omogočajo poigravanje z nevsakdanjimi in lepimi besedami. Nastala je po navdihu Nininega pesniškega prvenca Drseči svet in iz koncepta iger Centra za ustvarjalno otroštvo iz Tinqueuxa. Zbirka je izšla kot nagrada, ko je Nina leta 2019 postala nagrajenka Festivala mlade literature Urška. V svoji stalni ponudbi zavoda izvajajo tudi pesniško delavnico Drseča pesem, na voljo pa so denimo tudi fotografsko-literarne delavnice Telo v dialogu in pesniško-fotografske delavnice Napišimo fotografijo. Nina je namreč tudi uveljavljena fotografinja, ki poleg reportažne fotografije za različne revije in časopise pripravlja še umetniške fotografske razstave doma, razstavljala pa je tudi v Berlinu in Tinqueuxu.

Še ena izmed ustvarjalnih idej, ki prinese poezijo neposredno v naš dom, je umetniška kolekcija Odznotraj navzven, ki jo je Nina ustvarila skupaj z oblikovalko Niko Ferš. Gre za serijo sveč, mil in čokolad, katerih okusi, vonji so usklajeni s pesničinimi dvovrstičnicami v slovenščini in angleščini. »Tako je ta verz s tabo, mogoče prinese nekomu novo idejo, podobo, spomin. Raziskovanje in povezovanje umetniških oblik in form fizičnih izdelkov se nam zdi zelo zanimiva.«

Čudoviti manifest čudenju

Pri Dveh lunah poezijo resda razumejo kot literarno nadzvrst, obenem pa je še toliko več. Je način mišljenja o svetu, in če gremo še korak dlje, se zdi delovanje zavoda blizu odpiranju »poetične resničnosti,« občutenju sveta in bivanju, kot ga je bilo mogoče zaznati že pri južnoameriških narodih. Kot pravi Alejandro Jodorowsky, umetnik rojen v Čilu, so bile Čile v petdesetih letih prejšnjega tisočletja poetična država. Poezija je prežemala šolo, kulturo, politiko … Na ulicah so med veseljačenjem recitirali poezijo takratnih največjih čilenskih pesnikov.

K poetičnemu občutenju sveta pa pomembno pripomore čudenje. »Čudenje,« pravi Nina, »je temeljni princip delovanja, ki ponuja odprto vstopno točko v umetnost in pa tudi na splošno v bivanje.«

Čudenje je:

Srčnost.

Odprta ranljivost,

varovana le s kožo iskrenosti.

…

Čudenje je samo po sebi mlado:

upa si zreti, četudi ni prijetno.

Čudenje je samo po sebi staro:

premore potrjeno vero v nadaljevanje življenja.

To je del Čudovitega manifesta, posvečenega čudenju, objavljenega na spletni strani Dveh lun.

Pri zavodu pravzaprav delujejo z »metodo čudenja«. »To je neko odprto, pozitivno, dobrodušno odpiranje. Uživanje v tem, kar vidiš, doživiš, dobiš nazaj. Tudi pri vsakem umetniškem delu je zanimivo pogledati, kakšne občutke povzroča v tebi. Zakaj te privlači ali odvrača? Tako izvemo največ o sebi.«

Pesnica, ki je svoj zagon več let usmerjala tudi v področje slama »ustanovili smo svoje društvo Slam zverine, razvili mariborsko sceno, državno gibanje, se povezali mednarodno ...« si je Dve luni zaželela ustanoviti, da bi specifično v vzhodni Sloveniji ponudil nek nov kontekst ustvarjanja in povezovanja. »Strašno sem pogrešala nek prostor, ki bi tako mladim kot tudi že dozorelim ustvarjalcem ponujal platformo za javno objavljanje in krepitev mariborskega ter širšega umetniškega izraza. To je bila potreba po več priložnostih in umetniški skupnosti, saj smo tu vsi malo bolj razpršeni. Vsak na svojem koncu težje zasijemo.«

Pod svetlobo Dveh lun, ki sta sicer še tako mladi, zavod je star tri leta in pol, pa je že uspelo zasijati kar nekaj mladim ustvarjalcem in ustvarjalkam. »Za vse, ki gravitirajo v naši bližini, sem zelo hvaležna. Okrog dvajset sodelavcev in sodelavk nas je, imamo tudi veliko podporo skupnosti, ki še kar raste.« Letos so izdali album uglasbene poezije Neskončno dolgi pogovori tandema bambus, v katerem ustvarjata Alja Pušič in Gašper Drev. »Nadvse uspešen projekt s krasno glasbo in poezijo, navdušujeta po vsej Sloveniji. Sodelovati smo začeli že, ko sta bila oba še v II. gimnaziji, kjer vodim literarne delavnice. V pičlih nekaj letih je nastal dvojni album.« Kmalu pa bo k poetizaciji sveta prispeval tudi prvi knjižni prvenec, ki ga bodo izdali pri zavodu. »To bo obenem tudi pesniški prvenec Mile Kodrič Cizerl, s katero prav tako sodelujemo že od srednješolskih let naprej. Pretresljivo lepa zbirka, ki se je zelo veselim in se močno vtisne v spomin.«

Morda pa že živimo v svetu dveh lun, le da tega še nismo zmožni občutiti. Astronomi pravijo, da sta v zemljini gravitaciji nekoč že krožili dve luni in da bosta nekoč mogoče spet.

Si lahko s poezijo povrnemo svet dveh lun?