Justina Potepan je človek narave od otroštva. Dnevi na kmetiji z babico in teto so pomenili plezanje po drevesih, izdelovanje tomahavkov, zgubljanje v gozdu, »bila sem mala veverica«. »Jaz sem še tista stara generacija, ko nismo imeli ves čas elektrike. V nedeljo sem hodila k sosedom gledat filme. Mladinski film Karino pa me je zaznamoval za celo življenje.« Film je prikazoval zgodbo o divjem konju, ki se je spoprijateljil z volkom. Pri sedmih letih je tako naznanila babici in teti: »Ko bom velika, bom imela volka.« Sanje so se ji na nek način izpolnile. »Tekom mladosti sem spoznala, da je haski tako po izgledu kot značaju podoben volku.« Postala je vzrediteljica haskijev, razstavljavka, njeni psi so prejemali najrazličnejša priznanja. Svojo reševalno pot je začela z haskico Aryo Klaro, za katero pravi, da ji je spremenila življenje. Utrla ji je pot v svet kinologije in usposabljanja reševalnih psov. Čeprav nekateri menijo, da je vzgajati haskija za reševanje zaradi njegove narave norost, »haski išče zajčke, miške, račke, vse druge, samo markerjev in pogrešanih oseb ne« je Justini uspelo. Zdaj je vodnica reševalne psice Astre, s katero sta izjemno povezani. K njej je prišla z devetnajstimi meseci na vikend socializacijo, a je ostala. Justina je videla, da z njo ravnajo grdo, saj je imela komolce v hrastah in je ni več vrnila. »Prvi dan, ko sem jo dobila, sem jo v Tacnu spustila in je prišla nazaj na moj prvi klic.« Z Astro sta naredili reševalni izpit iskanja v naravi in iskanja v ruševinah ter regijske preizkušnje. Astra je naredila tudi terapevtske izpite. Tako s svojo vodnico deluje pri Tačkah pomagačkah, društvu za terapijo s pomočjo psov. Pri Justini pa živita tudi Astrini dve hčerki Astrea Ammely in Beverrly Sunshine. Astra je mlajšo nedavno rešila kačjega pika, ko je na sprehodu skočila pred njo in v zrak vrgla modrasa. Ta jo je pičil v smrček, a se je k sreči izvlekla.

Usposobiti sebe

Kinološko društvo Sežana je, kot razloži Justina, malo drugačno društvo. Veliko se usmerjajo v socialno dobrobit, ustvarjajo projekte za socialno odrinjene, starejše, ljudi s posebnimi potrebami. »Imamo projekt S šapico, z roko v roki po kraških poteh. Gre za mesečni socializacijski sprehod z našimi kosmatinci, vabljeni pa so vsi, prijatelji, družine, starejši, otroci … s psom ali brez.« Tako so »tačkali« že na Kokoško, po Tigrovski spominski krožni poti, po Fabianijevi poti …

»Nas pesjanarjev je vedno več,« tako Justina ljubkovalno kliče lastnike psov, »kinološkega znanja pa je vedno premalo. Vsi rečejo: ’Moj je najbolj priden, najlepši, najboljši. Ja, super, dokler je doma na kavču.« Kot razloži predsednica društva, je vse v redu, dokler se pes obnaša počlovečeno. Ko pa pride v naravo in se začne obnašati kot žival, ljudje izgubijo nadzor, saj nimajo znanj. »Tu se želimo približati lastnikom, jim dati možnost, da se usposobijo – sebe, ne svojega psa! –, da postanejo dobri lastniki živali. Ne smemo si narediti suženjske živali. Žival mora ohraniti svoj način življenja.« Pomembno je, da žival dobro sobiva z drugimi v svoji okolici, tako psi kot ljudmi, ima kvalitetno življenje in dobro preživlja svoj čas. »To pomeni, da kužki niso samo na kavču, pa potem ven lulat in kakat. To pomeni, da svojo žival animiramo. Zato imamo mi v društvu tudi vzporedne dejavnosti, denimo socializacijske sprehode, razne dogodke prilagojene posameznim skupinam, družabništva. Ko potem prideš v soboto popoldne iz socializacijskega sprehoda in ti lastnik v nedeljo napiše ’naš še vedno spi’, pomeni to izpopolnjenost.«

Naj pasje življenje ne bo »pasje«

Poleg male šole za mladičke in male šole poslušnosti v društvu veliko delajo tudi na posebni športno kinološki disciplini Rally Obedience, ki je primerna za vse pse in za vodnike vseh starosti. Izvajajo treninge usposabljanja vodnikov in psov za iskanje ljudi in treninge iskanja živali, pri njih pa se je mogoče usposobiti tudi za klasično iskanje – reševanje iz ruševin ali prosto reševanje v naravi.

Ravno prejšnji teden pa so sodelovali na Evropski razstavi psov, kjer je bilo prek sedemnajst tisoč sodelujočih kužkov. »Naše kinološko društvo je vodilo in upravljalo eno dvorano, jaz pa sem še razstavljala naše tri haskice, tako da je bilo kar divje.«

Kakšen pa bi bil Justinin nasvet ljudem, ki niso člani kinološkega društva in bi želeli kvalitetno življenje za svojega pasjega prijatelja? »Kuža rabi vsaj dva dobra sprehoda na dan, tako malo daljšega jutranjega kot popoldanskega. Trikrat na teden bi moral biti še daljši sprehod z igro, motivacijo, relaksacijo psa. To lahko dosežemo le tako, da si zanj vzamemo čas, se mu znamo približati. Do kužka ne smemo biti tako sebični, da ga imamo le za svojo družbo, to je izkoriščanje živali. Tudi on ima svoje potrebe.«

Kinološko društvo Sežana

Pri Kinološkem društvu Sežana se veselijo vsakega novega tečajnika in pa dobrega glasu o njihovem delu, ki se širi v okolju. Ljudem želijo predstaviti, kako lep je lahko odnos s psom in kako si lahko na ta način obogatijo tudi svoje življenje. Več tečajnikov imajo, bolj lahko vlagajo v kvaliteto svojega dela, v nova izobraževanja, usposabljanja za vse uporabnike in tudi v projekte za širšo skupnost.