»Skrb vzbujajoče je, da kar tretjina dijakinj razmišlja o izboljšanju videza z operativnim posegom, medtem ko je v zadnji triadi osnovne šole takih četrtina,« je eden bolj šokantnih izsledkov ankete, ki so jo februarja in marca letos na točki ozaveščanja o varni rabi interneta Safe.si izvedli med osnovnošolci tretjega triletja in srednješolci. Sedem odstotkov jih o tem razmišlja pogosto.
»To je tragičen izsledek. Nedvomno kaže na problem v družbi, ki se ga bo treba lotiti. Okrepiti je treba samozavest mladih, se z njimi pogovarjati o različnih temah, ugotoviti, kje smo sami zavili v napačno smer, in se posvetiti realnim potrebam mladih, posebno če jih skušajo zadovoljevati na načine, ki jim ne bodo prinesli sreče in dobrobiti,« rezultate komentira Ajda Petek, raziskovalka na FDV in sodelavka Safe.si. Mladi so na spletu izpostavljeni nemogočim lepotnim standardom, seksualiziranim podobam ljudi in idealizirani sliki njihovih življenj. Nerealne in pogosto grafično obdelane spletne objave jim vsiljujejo nedosegljive lepotne ideale, ti pa posledično slabo vplivajo na počutje in duševno dobrobit mladostnikov, ki so že v tako občutljivem obdobju glede sprejemanja svojega telesa in razvijanja občutka lastne vrednosti. Povečuje se tudi pritisk na fante, a mnogo večji ostaja na dekletih. »To je že večtisočletna praksa naše civilizacije, v kateri se vrednost žensk presoja glede na zunanji videz in spolno privlačnost,« je prepričana Petkova.
Vedo, da so podobe
nerealne in obdelane
»Naša raziskava je pokazala, da kar 45 odstotkov najstnikov že v osnovni šoli primerja svoj obraz in telo s popolnimi podobami vplivnežev in zvezdnikov na spletu, zaradi česar so nezadovoljni s svojim videzom. Skoraj petina jih poroča, da to počnejo pogosto. V srednji šoli je njihov delež še večji – kar 59 odstotkov se jih primerja z njimi in skoraj četrtina jih to počne pogosto,« navaja Ajda Petek. Zanimivo je sicer, da se več kot polovica najstnikov strinja, da so podobe zvezdnikov nerealne, obdelane, da so videti popolne, in bi jih zato morali označiti kot neresnične. Mladi naj se torej ne bi počutili slabo, ker sami niso videti tako. Kljub temu zavedanju se jih slike več kot očitno vseeno dotaknejo. »Seveda se jih. Slike so tam. In na njih so videti realni, četudi niso. Ker podobe niso označene kot 'lažne', res ne morejo vedeti, ali gre za resnične podobe ali ne. Četudi si na racionalni ravni lahko rečejo, da gre za 'fejk', čustveni odziv ostane. Primerjave vseeno stečejo, morda le na bolj nezavedni ravni,« še pravi. Gre za čustvene odzive, ki jih nadzira primitivnejši, starejši del možganov in ne prefrontalni korteks, kjer se lahko »prepričujemo«, da se nas nekaj ni dotaknilo, še razlaga sogovornica.
Skrb vzbuja tudi, da se s starostjo povečuje delež negativnih izkušenj (nesramnost in zloba uporabnikov spleta, pritiski vrstnikov). Pričakovali bi, da se mladi z leti okrepijo, dobijo trdo kožo. A ni tako. Najstniška leta so kritična, hormoni jih spodbudijo, da se od primarne družine obrnejo v svet, proti vrstnikom, zato je v tem obdobju ključnega pomena njihovo mnenje, pripadnost skupini, stilu oblačenja, videzu … In prav tukaj, meni Petkova, igrajo pomembno vlogo vplivneži, ki lahko z idealiziranimi objavami povzročijo veliko škode. Kot drugi dejavnik povečanja negativnih izkušenj z leti sogovornica izpostavlja povečanje rabe interneta s starostjo in posledično širjenje nabora omrežij in števila vplivnežev, ki jim sledijo. »Verjetno pa se ob tem veča tudi obseg pozitivnih izkušenj, ki jih imajo na spletu,« še dodaja.
Starši, šola in družba nasploh
Kaj bi bilo treba storiti za boljšo izkušnjo slovenskih otrok na spletu? Starši lahko za krepitev otrokove samozavesti ogromno storijo, a so tudi sami mnogokrat žrtve vsiljenih lepotnih standardov, podvrženi so primerjanju sebe in svojega statusa z drugimi, prijatelji, sosedi … »Pogosto ne premorejo veščin in znanja, da bi otroke ustrezno opremili za spoprijemanje z različnimi pritiski družbe,« je jasna Petkova. Najprej bi morali torej okrepiti starše, pomembno vlogo ima tudi šola, ki bi morala privzgajati zdrav odnos do sebe, telesa, do drugih. »Gre pa tudi za širši družbeni kontekst, povezan z družbo potrošništva, katere baza je nedvomno posameznik, nezadovoljen s seboj, ki si status in samozavest kupuje z dobrinami, ne nazadnje tudi z operativnimi posegi na obrazu in telesu,« še pojasnjuje. Petkova na tej točki prikima pozitivnim spremembam nekaterih ponudnikov, ki so za modele oblačil začeli uporabljati »običajne« ljudi z »navadnimi« postavami vseh barv, oblik in velikosti. »Ko mladi na tak način vidijo sebe, svoj tip postave na manekenih, jim to daje občutek, da so dovolj dobri takšni, kot so, in jim ni treba imeti popolnega videza,« svojo misel na pozitivni noti zaključi Ajda Petek.
