Čepnine pri nas gostinci največkrat ne zaračunavajo v posebni postavki, ki bi bila zapisana na jedilniku ali vinski karti, ampak se na računu pogosto zapiše v obliki cene za pogrinjek ali pa zaračuna v neformalni obliki kot del napitnine. Ponekod je celo ne poznajo in je ne sprejemajo, spet drugod za prineseno steklenico ne računajo ničesar. Prakse so različne. Podobno kot pri vodi iz pipe, nekateri gostinci je ne računajo, drugi pa …
Prinesi svojo steklenico s seboj
Sicer pa čepnina ni nov pojav. V polpretekli zgodovini, še v času Jugoslavije, ko še ni bilo tako pestre ponudbe vinskih dobrot, kot jo imamo danes, so gostilničarji čepnino oziroma postrežnino, saj steklenic, ki bi imele plutovinaste čepe, še ni bilo, največkrat obračunavali na porokah in drugih slavjih, ko so svatje na pojedino, ki so jim jo pripravili, prinesli svoje vino v flaškonih ali plastičnih kantah. Ker je seveda vsak poznal vinogradnika, ki je imel zares dobro in poceni belo ali rdeče vidno, oštir pa jim je za postrežbo njihovega žlahtnega zaračunal provizijo za strežbo, ki je bila odvisna od njegove dobre volje in od tega, kako kakovostne kozarce je dal na mizo. V tujini, predvsem v ZDA, so že v začetku prejšnjega stoletja poznali sistem, ki je danes spet postal kar precej pogost, z imenom BYO (bring your own) ali BYOB (bring your own bootle, booze, beer) oziroma po slovensko: prinesi svoje ali prinesi svojo steklenico ali pijačo s seboj. Tak način konzumacije vsega, kar je nastalo s pomočjo fermentacije, je bil moderen predvsem v ZDA, kot BYOL (bring your own liquor) ali prinesi s seboj svojo žgano pijačo, popularizirale pa so ga restavracije in gostilne, ki niso imele licence za točenje alkohola. Na tak način so mnoge prehranjevalnice delovale vse do sedemdesetih let, danes pa so doživele ponovno vstajenje predvsem v ZDA, Avstraliji, na Novi Zelandiji in v Veliki Britaniji, ker se BYO-restavracije že na veliko oglašujejo in imajo svoje goreče uporabnike, s tem da za postrežene pijače zaračunajo čepnino ali postrežnino.
Čepnina od deset do 40 evrov za steklenico
V Sloveniji tovrstnih BYB-okrepčevalnic še nimamo, pa tudi zaračunavanje čepnine ni ravno pogost pojav, ker tudi gostov, ki bi s seboj nosili svoje steklenice vina, ni veliko. Se pa zaračunava v vinotekah oziroma trgovinah z vini in drugimi pijačami, ki imajo v sklopu še svoj lokal v primeru, da želi gost kupljeno steklenico sam ali v družbi še popiti. »Pri dražjih vinih, ki stanejo 150 evrov in več, je čepnina tam okrog štirideset evrov, za vsa preostala pa petnajst. Če kupiš steklenico za 150 evrov in ti jo postrežemo, plačaš 190, če pa kupiš steklenico za dvajset evrov, plačaš 35. V primeru, da kdo prinese svojo steklenico, pa je čepnina 15 evrov. Ampak to se zgodi res zelo zelo redko. Je pa takšnih, ki kupijo steklenico ali dve in jih v lokalu še popijejo, kar precej,« je razložil Gašper Toman, vodja gostinskega dela vinoteke Koželj Wines Ljubljana, in dodal, da večina razume, da mora gostinec, če ti vino postreže, nekaj zaračunati, eni pač ne in se pritožujejo.
Tudi Gašper Čarman, lastnik vinoteke z vinskim barom in distribucijske mreže Evino, je povedal, da je čepnina nekaj povsem samoumevnega. Tudi v Evinu ti bodo, če si izbereš vino iz njihove vinoteke, v primeru, da izbrano vino stane do petnajst evrov, zaračunali deset evrov, če pa je steklenica dražja od petnajst, pa petnajst evrov, kar se bo zgodilo tudi v primeru, če si izbereš kaj veliko bolj dragocenega. »Pomembno se mi zdi, da ta možnost obstaja tudi v restavracijah, saj si marsikdo želi, da kakšno steklenico, ki jo je dobil za darilo ali pa kupil ob kakšni posebni priložnosti, ob kosilu ali večerji popije skupaj s prijatelji ali pa najdražjimi. Obstajajo zbiratelji, ki radi počastijo s kakšno svojo še posebno redko steklenico, ali pa vinarji, ki prinesejo v restavracijo svoje novo vino oziroma iz arhiva takšno bolj redke narave, ampak vsekakor podpiram, da se v takšnih primerih plača čepnina. Tudi sam imam v avtu vedno kakšno steklenico in ko se znajdem v kakšni družbi in če kdo izrazi željo, da bi pokusil to, kar imam v prtljažniku, in tega vina ni na vinski karti, družbi seveda z veseljem ponudim svoje vino, s tem da zahtevam, da mi obvezno zaračunajo čepnino. In četudi mi kdaj rečejo, da to ni potrebno, obvezno pustim napitnino samo za popito steklenico. Gostinca je treba spoštovati,« je pojasnil Čarman, ki je dodal, da so čepnine pri nas v primerjavi s Hrvaško, kjer se predvsem v Dalmaciji plačuje tudi 40 evrov za prineseno steklenico, precej skromne.
Čepnina v obliki popitega kozarca
Kaj pa gostilne in restavracije? Boštjan Trstenjak, lastnik in duhovni vodja restavracije Cubo v Ljubljani, je povedal, da takšnih primerov, da bi kdo prinesel s seboj kakšno steklenico in si zaželel, da bi jo tam tudi popil, sploh nima. »Če pa kdo na praznovanje rojstnega dne ali kakšne obletnice s seboj prinese torto, mu tega ne računamo. Prepričan sem, da imamo takšno vinsko karto, da ni nobene potrebe po tem, da bi ljudje sem nosili svoje steklenice,« je dejal Trstenjak.
V nasprotju z njim Rok Vovko, eden najvidnejših predstavnikov nove gastronomske scene na Dolenjskem, ki skupaj z ženo Manco skrbi za ustroj domače gostilne v Ratežu nedaleč od Novega mesta, čepnino zaračunava, a tudi bolj poredko. »Za steklenico, v primeru, da jo gost prinese s seboj, zaračunamo petnajst do dvajset evrov čepnine. Običajno so to ljudje, ki imajo doma kakšno posebno steklenico in si jo želijo spiti v dobri družbi in ob dobri hrani, zato s tem, da morajo plačati čepnino, nimajo nobenih težav. Vino postrežeš in običajno si kozarca deležen še sam, saj se gostje s kakšno posebnim letnikom radi pohvalijo. Sem že imel možnost pokusiti vina, dražja od petsto evrov. Že v časih, ko so gostilno vodili moji starši, se je računala postrežnina za vino, ki so ga gostje prinesli s seboj, če so pri nas kaj praznovali,« je povedal Vovko.
Tudi v primeru, če gostje k Vovkovim prinesejo torto, se jim zaračuna postrežnina. »Običajno je to en evro na kos, s tem da mora biti torta narejena v uradni slaščičarni ali v kakšnem drugem obratu, ki ima za to urejene pogoje. Ker sem že bral, da so se ljudje, ko so prinesli svojo domačo torto, zastrupili. Nikoli ne veš, kako je bilo s transportom. Ljudje se morajo zavedati, da ne morejo kar tako nositi svoje hrane v gostilno.«
Tudi Tomaž Kavčič, ki bedi nad dobro formo Gostilne pri Lojzetu, ki domuje na dvorcu Zemono v Vipavski dolini, je izpostavil, da je čepnina zanj povsem sprejemljiva stvar, čeprav je sam ne zaračunava. »V primeru organizacij večjih dogodkov, kot so poroke ali rojstni dnevi in druga druženja, primerov, da bi kdo želel prinesti svoje vino, nimamo. Saj poskrbim za to, da je nabavna in prodajna cena pijač ugodna in naročnik celoten catering dobi v 'all inclusive' paketu. V restavraciji pa če kak posamezen gost želi ob kosilu ali večerji popiti svojo steklenico, ki je nimam na vinski karti, nimam nič proti in mu tudi ne zaračunam čepnine. Pravzaprav se s čepninami na Zemonu sploh ne ukvarjamo, ker gre v takšnih primerih zgolj za posebne goste in zbiratelje vin, ki večinoma prihajajo iz tujine in si želijo popiti kakšno svojo res zelo posebno steklenico v našem ambientu in ob naših jedeh. Sicer pa imamo pri Lojzetu vinsko karto, na kateri je več kot 900 različnih etiket, tako da vsak lahko najde zase primerno vino,« je prepričan Kavčič, ki je še pridal, da se gostom vedno prilagodi in da je v primeru, ko gost prinese s seboj posebno steklenico, neredko še sam deležen požirka ali dveh. »Na tak način sem imel že priložnost pokusiti petrus iz leta zelo blizu mojemu rojstvu in barolo rinaldi letnik 1969. To sta bili denimo dve steklenici, ki so ju prinesli naši stalni gostje in smo ju odprli pri večerji, in teh dveh vin ne bom nikdar pozabil. To sta bili moji najdražji čepnini, če se malce pošalim,« je še pripomnil Kavčič.
