Dlje časa trajajoče nezadovoljstvo sodnikov, ki niso zadovoljni z višino svoje plače in položajem v primerjavi s predstavniki izvršilne in zakonodajne veje oblasti, je v zadnjih dneh doseglo vrhunec. Sodnike je najprej razburil dopis predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča, v katerem je predsednikom sodišč poročal o sestanku s predsednikom vlade in predsednico državnega zbora. Slaba novica s sestanka je bila, da naj sodniki kratkoročno ne računajo na novo sodno stavbo v Ljubljani in da se namerava vlada z vprašanjem sodniških plač soočiti šele ob urejanju plač vseh funkcionarjev, torej tudi poslancev, ministrov ...
Za dodatke in višje plačne razrede
Dopisu predsednika vrhovnega sodišča je zato kmalu sledila izjava celjskih sodnikov, v kateri 47 sodnikov poziva, naj se sodniki vseh stopenj in okrožij povežejo, sami pa predlagajo takojšnjo vrnitev dodatka za nezdružljivost (sodniki ne smejo opravljati drugega dela) in dodatka za mentorstvo, realno povračilo stroškov za malico in potnih stroškov (ti so pri sodnikih nižji kot pri javnih uslužbencih) ter dvig plačnih razredov.
Sodnike je dodatno razburilo poročilo evropske komisije za učinkovito pravosodje pri Svetu Evrope, ki je ugotovilo, da je leta 2020 plača sodnika začetnika v Sloveniji znašala le 1,5 povprečne plače, medtem ko je evropsko povprečje 2,3 povprečne plače. Podobno je z izkušenimi sodniki, saj imajo ti ob koncu kariere v povprečju plačo, ki je 4,5-kratnik povprečne plače, v Sloveniji pa se plače sodnikov skozi kariero povzpnejo do nekaj manj kot 3-kratnika povprečne plače. Po neuradnih informacijah so v minulih dneh sestankovali tudi sodniki drugih okrožij, skupno izjavo utegnejo pripraviti predsedniki sodišč ... Vzdušje nam je kot vrelo opisalo več sogovornikov iz pravosodja.
»To priča o radikalnih spremembah«
Na plačna nesorazmerja že dlje časa opozarjajo tudi v sodniškem društvu, kjer ocenjujejo, da gre za nevzdržne anomalije. »Sodniki smo v neutemeljeno slabšem položaju (v primerjavi z drugimi funkcionarji, op. p.) v povprečju za osem do devet plačnih razredov. Pa ne gre za to, da bi vsi ljudje radi imeli več denarja, kar je v današnjih časih žal lastno vsakomur, ampak za to, da mora plača odražati odgovornost, status in ustavni položaj – zagotavljati mora materialno neodvisnost sodstva. Sodniška služba mora postati konkurenčna drugim pravniškim poklicem. Nevzdržna je misel, da med sodnike ne bi uspeli privabiti perspektivnih in kakovostnih pravnikov. Bi vi radi videli, da bi vam sodil nekdo, ki mu pač ni uspelo dobiti bolje plačane službe?« je že lani za naš časnik opozorila predsednica sodniškega društva Vesna Bergant Rakočević.
Da je stanje v sodstvu kritično, meni tudi predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik: »Plače v izvršilni in zakonodajni veji oblasti so se spreminjale in dvigovale, sodstvo pa je vedno izostalo. Plača kolegov se v zadnjih desetih letih nominalno praktično ni spremenila. Zato pozdravljam intenzivna prizadevanja sodniškega društva in tudi sodnega sveta, vendar pa je izkupiček za zdaj na žalost nikakršen. Sodniki imamo težave sploh priti do kompetentnih sogovornikov, kar pri sodnikih stopnjuje razočaranje. Pri nekaterih to meji že na apatičnost, predvsem mlajši pa razmišljajo, da bi odšli v bolje plačane strukture,« opaža Pogačnik in dodaja, da omenjeno vpliva tudi na samo vodenje sodišč: »Predsedniki sodišč se lahko znajdemo v situaciji, ko odgovornosti enostavno ne bomo več mogli prevzemati. Pred leti so bile na višjem sodišču v Ljubljani čakalne vrste za pripravništvo zelo dolge, tudi po tisoč kandidatov je čakalo. Pred kratkim pa sta bila v čakalni vrsti, tako sem slišal, le dva kandidata. To priča o radikalnih spremembah,« opozarja predsednik največjega okrožnega sodišča, ki je spregovoril za Dnevnikov Objektiv. Intervju s Pogačnikom, v katerem je opisal razloge za kopičenje nerešenih kazenskih zadev in komentiral stanje v slovenskem ter predvsem ljubljanskem sodstvu, si boste lahko prebrali v soboto.
