Še dober mesec dni po rušilnih poplavah je razdejanje v podjetju KLS Ljubno popolno. Pred podjetjem v industrijski coni Loke v Ljubnem se kopičijo industrijski zabojniki odpadkov, viličarji odvažajo zapečatene zaboje z oznako Kemis. Nevarni odpadki. V zabojih na odvoz čakajo z drobno mivko prekriti računalniški čipi in druga elektronska oprema. Proizvodnja stoji in bo do oktobra gotovo še stala. Obvezna delovna oprema v tovarni, ki jo je upravljalo nekaj sto robotov, so gumijasti škornji. »Tega ne bi bilo, če bi bil poplavni nasip zgrajen tako, kot bi bilo treba,« ne okoliši direktor podjetja Bogomir Strašek.
»V tovarno je prineslo ogromne količine peska, proda in vode, ker se je nasip podrl. To pa se je zgodilo zato, ker ni bil ustrezno zgrajen. Ta zid je bil zaščita, ki bi morala zadržati stoletne vode. Avgusta je količina vode bistveno presegla stoletne vode, toda poplavne vode so s seboj odnesle tudi ves material, iz katerega je bil zgrajen nasip. K nam je prineslo tudi bale, les, hlodovino, pesek in prod, vse smo imeli v tovarni,« pripoveduje Strašek. »Tako zgrajen nasip ne zdrži te sile vode,« poudarja in pokaže gorvodno: na kakšnih stotih metrih je nasip popustil kar trikrat. Posledice vsega tega rušenja so bile in so še vidne v KLS Ljubno, ki je zadnje v vrsti podjetij v tej industrijski coni.
Reka, ki teče za tovarno, ta čas zavzema kakšno petino v teren ugreznjene struge. Na njenem robu je znova narejen slabega pol metra visok nasip: to je neutrjen zid iz proda in peska. Porušen nasip so torej po avgustovskih poplavah obnovili, a tudi nov nasip je na pogled povsem enak kot stari, ki podjetij v industrijski coni ni obvaroval pred poplavami. Ob vsem tem je še najbolj absurdno dejstvo, da je bil avgusta porušeni protipoplavni nasip, ki so ga na tem mestu prvič zgradili po katastrofalnih poplavah leta 1990 in naj bi pred visokimi vodami obvaroval eno izmed najbolj sofisticiranih tovarn v državi, mišljen kot začasen ukrep. A trajnega v tridesetih letih niso zgradili.
Za sanacijo nasipa po poplavah je zdaj zadolžena koncesionarka, družba Nivo Eko, toda ob našem obisku je bil na delovišču ob nasipu podizvajalec družbe Nivo Eko, podjetje Kolenko. »Ne, moralo bi biti betonirano ali utrjeno s takšnimi skalnimi gmotami ali betonskimi bloki, eden ima tono in pol,« je Strašku pritrdil prvi mož gradbenega podjetja Kolenko, Robert Kolenko. »Strugo bi morali poglobiti za približno dva metra in pol in na novo narediti brežine in škarpe,« je razložil. In poudaril: »Več kot 33 let sem v tem poslu in vem, kaj se dogaja z vodo. Prod in pesek je ne moreta zadržati.«
Tako bi moralo biti
Najbolj absurdno je, da bi nekako tako tudi moralo biti; tako je bilo načrtovano. Protipoplavni nasip, ki so ga na tem mestu prvič zgradili po katastrofalnih poplavah leta 1990, je bil mišljen kot začasen ukrep. »Ukrep protipoplavne zaščite ni bil nikoli do konca izveden,« nam je povedal vodja novoustanovljenega sveta za vode in strokovnjak za gradnjo nasipov, gradbeni inženir in hidrolog Rok Fazarinc. »Ukrep ni bil izveden v skladu s strokovnimi smernicami,« je bil jasen.
Po poplavah leta 1990 je bil gorvodno od podjetja KLS Ljubno prvič zgrajen visokovodni nasip, ki je bil na vodni strani utrjen s kamnito oblogo. Toda ta utrjeni nasip ni segal tudi vzdolž industrijske cone, kjer je danes med drugim tudi podjetje KLS Ljubno. »Tisti nasip je bil zgrajen v skladu s tedanjo stroko in prakso,« so povedali v družbi Nivo Eko. »Nasip, ki poteka na območju podjetij Podkrižnik in Rihter (sosednji zgradbi KLS Ljubno, op. a.), je bil izveden kot začasen ukrep po poplavi leta 2012. Zgradilo ga je podjetje Nivo, takratni koncesionar,« so potrdili besede Fazarinca. Zakaj nikoli niso izvedli trajnih ukrepov, niso pojasnili.
Tudi iz skopih odgovorov, ki smo jih prejeli z direkcije za vode, ni mogoče razbrati, zakaj nikoli niso naročili koncesionarjem gradnje trajnega ukrepa. So pa izpostavili, da so avgustovske poplave »po prvih ocenah bistveno presegale pretoke stoletnih voda (pred katerimi naj bi območje obvaroval začasni nasip, op. a.) in območje poplavile tako iz Savinje kot iz zaledja, torej z območja nad obvoznico. Nasip, ki je bil interventno zgrajen po visokih vodah leta 2012, tako ni imel vpliva,« so zapisali. S tem se strinja tudi Fazarinc: v preteklosti načrtovani ukrepi bi zadostovali za zaščito pred poplavami s stoletno povratno dobo, a so daleč od tega, da bi zagotavljali popolno varnost na območju.
K učinkovitosti sistema urejanja voda gotovo ni pripomoglo dejstvo, da so nadzorniki projektov, ki nadzirajo potek del, zaposleni v podjetjih s koncesijo. Na vprašanje, kdo je izvedel morebitni tehnični pregled nasipov v Ljubnem, jim nemara izdal uporabno dovoljenje oziroma jih predal namenu, v družbi Nivo Eko niso odgovorili. Da bi morala država nedvomno imeti nad vsem tem več nadzora, pa je v minulih dneh opozoril vodja vladnega sveta za obnovo po poplavah Marjan Pipenbaher.
Trajna rešitev bo šele »definirana«
Fazarinc je še dejal, da je kmalu po avgustovskih poplavah tudi sam pozval koncesionarja, družbo Nivo Eko, naj izvedejo vsaj začasen ukrep, s katerim bodo ob morebitnem deževju za silo zavarovali ranljivo območje, toda ta začasna rešitev naj bi bila po njegovih besedah »iz betonskih elementov«, ne pa zgolj prodnat zid. »Trajna rešitev bi bila sestavljena iz jedra, ki sega v temeljna tla in je obdano z nasipnim materialom, ki je homogeniziran in tudi obraščen,« je pojasnil. Fazarinc poudarja, da je območje zelo ranljivo, zato je prepričan, da bi morala država kar najbolj pospešiti postopke, da se na tem mestu čim prej zgradi trajna zaščita. »Toda, če sem realen, mislim, da bo trajalo leta. Če bi zelo pospešili vse skupaj, lahko trajno rešitev zgradimo v poldrugem letu,« je sklenil.
V družbi Nivo Eko so potrdili, da sedanji nasip ob industrijski coni ni trajna rešitev. Tamkajšnjim podjetjem v tolažbo so zapisali, da bodo zgradili še »visokovodni nasip iz glineno-meljastega materiala, ki se ga ustrezno komprimira in formira v trapezni obliki širine krone do tri metre in pol in z brežinami. Vodna stran se varuje s kamnito-betonsko zložbo.« Tako zgrajen visokovodni nasip, ki naj bi zaščitil poslovno cono Loke, bo znova – kot ukrepi v zadnjih tridesetih letih – začasen. Kdaj si tamkajšnja podjetja lahko obetajo trajno rešitev, niso povedali. Poudarili pa so, da se vsa dela projektirajo in izvajajo pod nadzorom direkcije za vode. »Sanacijska dela, ki sledijo, bodo zagotovila poplavno varnost v skladu s pogoji naročnika in investitorja,« so izpostavili.
Iz direkcije za vode so sporočili, da se trenutno v sklopu interventnih del še vedno izvaja čiščenje prekomerno odloženih naplavin iz Savinje. »Kot izredni ukrep bo nato izveden začasni nasip na odseku od Marčinkovega jezu dolvodno mimo KLS do čistilne naprave. Za izvedbo te intervencije se še pripravlja dokumentacija,« so zapisali. »Dokončne rešitve na poplavljenih območjih bodo definirane v fazi sanacij,« so dodali.
Pa odgovornost?
Na vprašanje, kdo je kriv, da predvideni trajni ukrepi nikoli, v vseh tridesetih letih, niso bili izvedeni, Fazarinc s prstom pokaže na državo. »Danes je resda za to zadolžena direkcija za vode, a takrat, ko bi to moralo biti narejeno, direkcija še ni obstajala,« je povedal. Vse od devetdesetih let so bile investicije v vodno gospodarstvo dodobra zanemarjene, šele po katastrofalnih poplavah v Železnikih leta 2007 se je urejanje vodotokov vrnilo na dnevne rede oblastnikov. Direkcija za vode je bila ustanovljena pred manj kot desetletjem, leta 2015, v času vlade Mira Cerarja.
Toda tako Fazarinc kot odgovorni v družbi Nivo Eko poudarjajo, da je podjetje KLS Ljubno – skupaj s preostankom industrijske cone Loke – po podatkih portala Atlas voda zgrajeno na poplavnem območju. »Območje ni poplavno varno. To se je izkazalo novembra 2012 in ponovno avgusta letos. Letošnja poplava je bila še posebej ekstremna, kar potrjuje doseg poplavnih vod, ki je presegel pretok s povratno dobo 500 let. Nasipi so bili poplavljeni z obeh strani, vodne in zračne, kar je povzročilo njihovo uničenje. Poplavna voda je bila višja od nasipov,« so zapisali v podjetju Nivo Eko.
Umeščanje v prostor od leta 2002 ureja zakon o vodah, od leta 2008 pa pogoje in omejitve za posege v prostor na poplavno ogroženih območjih opredeljuje istoimenska uredba. »Poplavna uredba pravzaprav ne dovoljuje gradnje tako občutljivega objekta, kot je robotizirana tovarna, na poplavnem območju,« je jasen Fazarinc. Kako je torej mogoče, da takšno podjetje sploh stoji na takem območju? V direkciji za vode so odgovorili, da je bilo podjetje KLS zgrajeno pred uvedbo veljavne zakonodaje, »vendar so bili tako investitorji kot tudi lokalna skupnost seznanjeni z dejstvom, da gre za gradnjo na poplavno ogroženem območju. To je navedeno v vseh mnenjih oziroma v vodnem soglasju, ki ga je podjetje pridobilo s strani direkcije za vode in pred tem ARSO,« so zatrdili.
Župan: Hoteli smo urediti sami, pa nam direkcija ni pustila
Župan občine Ljubno Franjo Naraločnik zatrjuje, da so na direkciji za vode vedeli, da je treba nasip dodatno utrditi, saj so jih na to nazadnje opozorili lani, a da tega niso storili.
Ne le podjetje KLS Ljubno, ogromno škodo po avgustovskih poplavah so utrpela pravzaprav vsa podjetja na območju industrijske cone Loke: med drugim tudi Rihter, Davidov hram, Nadlučnik ... Župan občine Ljubno se spomni, da je direkcija za vode sporni nasip pregledala takoj po poplavah leta 2012 in se »takrat zavezala, da ga bo tudi uredila«. »Zadnji ogled je bil opravljen lansko leto na pobudo podjetja KLS in občine Ljubno, skupaj s predstavniki direkcije za vode in gospodom Fazarincem. Glede na dosedanje izjave se izvedbe oziroma utrditve nasipa ni realiziralo zaradi nedokončane državne hidrološko-hidravlične študije, katere naročnik je pristojno ministrstvo. Posledično se tudi utrditve nasipa ni izvedlo,« je bil jasen župan Naraločnik. Varovani pas reke Savinje je zgolj in samo v pristojnosti direkcije za vode, izvedbo pa prevzema koncesionar za reko Savinjo, družba Nivo Eko.
Župan pravi, da se od leta 2012 »na brežini ni naredilo popolnoma nič, razen nasulo nekaj peska«. »Direkcija ni dovolila izvajanja del brez načrtov, ki pa niso bili narejeni. Občina in podjetje KLS smo se ponudili, da sami naročimo načrte in dela, vendar nismo pristojni niti nam te možnosti ni odobrila direkcija za vode.«
Trenutno v občini Ljubno še vedno izvajajo interventna dela, čistijo naplavine v vodotokih, da se struge rek primerno poglobijo. Materiala je ogromno, opisuje župan, brez čiščenja pa bo vse delo zaman, saj lahko že manjše deževje dvigne raven vodotoka in znova poplavi industrijsko cono. »Občina je pridobila izvajalce, koordinacijo čiščenja naplavin pa vodi koncesionar. Nasip s kamnitimi zložbami prav tako izvaja direkcija za vode preko svojega koncesionarja. Danes smo ponovno poslali urgenco na direkcijo za vode, da nam predstavijo predlagano rešitev za varovanje naše industrijske cone,» je dejal Naraločnik.
Za izdajo gradbenih dovoljenj je pristojna upravna enota, prostorski načrt pa je v domeni občine. S prostorskimi načrti bi lahko občina omejila, celo prepovedala gradnjo na poplavnih območjih, kakršno je območje industrijske cone. Naraločnik ni pojasnil, zakaj so s prostorskimi akti to dopustili in ali bodo kaj spremenili, zapisal je le, da je sprejem prostorskega načrta kompleksen postopek, v katerem kot soglasodajalec sodelujejo tudi direkcija za vode ter vsa pristojna ministrstva, ki podajo končno mnenje; če je mnenje pozitivno, je prostorski načrt nared za sprejem na seji občinskega sveta.
