Pred sto leti je vzpon na Triglav pomenil vrhunski dosežek, saj je bil greben z Malega na Veliki Triglav resna plezalna tura. Nato pa se je izoblikovala ideja, da je treba lepote gora približati čim širšim množicam. Kar je sicer dobro. A namesto da bi to naredili tako, da bi ljudje raven svojih sposobnosti prilagodili izzivu gore, so raje potolkli težje dele, jih opremili z železnimi klini in zavarovali z jeklenicami. Tako da imaš občutek, kot da si šel na sprehod. Podobno se je zgodilo z Mont Blancom. Zdaj se je trend čim lažje dostopnosti preselil tudi na Everest. Privlačno je stati na vrhu sveta, priznam. A problematično je, da ljudje, ki nimajo alpinističnih znanj in izkušenj, denar pa zanje ni težava, te poskušajo kupiti. Namesto da bi jih pridobili v nekaj letih alpinističnega udejstvovanja. Gre za izjemno tvegano avanturo.

Težko je primerjati pionirske čase himalajizma z današnjimi. Svet se spreminja. Žal pa ne nujno vedno na bolje. Sončna sobota na Triglav privabi od petsto do tisoč ljudi, a v severni steni je še vedno le peščica najboljših. Enako je z Everestom. Na eni strani je ekstremni turizem, na drugi vrhunski alpinizem. Alpinisti s to gnečo nimamo težav. V stenah in grebenih Everesta je še ogromno zanimivih izzivov. Našega zahodnega grebena najvišje gore sveta, ki smo ga v prvenstvenem vzponu preplezali leta 1979 in slovi kot najtežja smer na Everest, se že nekaj let ni lotil nihče.  Ona