To je za Slovenijo velikanska socialna priložnost. Gre za situacijo, v kateri je mogoče pri Slovencih vpeljati nekaj novega. To so situacije, v katerih so Slovenci zmožni nečesa, česar v normalnih situacijah niso. Da skupaj – kljub dejstvu, da pripadajo različnim domačijam – sledijo istemu cilju. In ga uresničujejo. Zdaj bo odločilno to, ali se bo vlada zavedela, v kako odločilnem trenutku se je znašla. Ne gre samo za odpravljanje posledic ujme. To je seveda najbolj nujno. Toda gre tudi za to, da smo zdaj v situaciji, ko lahko kot družba naredimo zgodovinski premik.

Tega bi se morala vlada zavedati. Da je zdaj tak trenutek. Morala pa bi se tudi zavedati, da takšna situacija ne traja dolgo. Zato bi morala takoj povleči poteze, ki bodo po eni strani omogočile učinkovito odpravljanje posledic ujme. In ki bodo obenem prinesle spremembe, od katerih bi imela slovenska družba dolgoročne pozitivne rezultate.

Na primer to, da kot družba preidemo od logike ekonomske racionalnosti k logiki socialne racionalnosti. (Posledic ujme ni mogoče odpraviti z ekonomsko racionalnostjo). Ali na primer to, da sprejmemo ustrezno zakonodajo, povezano s temi premiki. Da z zakonom preprečimo odhod zdravnikov v zasebni sektor, razen če državi povrnejo vse stroške lastnega šolanja. Po ujmi si kot država namreč ne moremo privoščiti, da ljudje v tako težavnih razmerah ne bi imeli urejenih zdravstvenih storitev.

Ali na primer to, da končno dojamemo, da je tranzitnost Slovenije eden od njenih ključnih gospodarskih adutov. Da pri odpravljanju ujme urejanje cest, mostov in železnic vlada spozna, kako je to pomembno, in temu primerno ukrepa. V luči širše slike. Širšega učinka. Širših rezultatov.