Moram reči, da se temu malo čudim. Nasmehi, objemi … pa so ja nekaj dobrega, ne vem, kdaj je to postalo slabo! Prav je, da obstajata protokol in nekakšna forma – vseeno pa ta forma ne sme prevladati nad vsebino, in če je ta pozitivna, res ne razumem, v čem je problem. Če gledamo mimohode po rdeči preprogi, hitro vidimo, da gre v bistvu za predstavo brez globlje vsebine, in ta predstava je, bodimo iskreni, neprijetna za čisto vse vpletene: za tistega, ki hodi po preprogi – ni mu prijetno hoditi po tisti dolgi preprogi in se držati kot limona! –, za tiste, ki gledajo in ne vedo, ali naj ploskajo ali ne.

Verjamem, da tudi gardi ni najbolj prijetno! Potem pa dodaš temu malo topline in nastane cel halo. Tako mislim jaz, če kdo misli drugače, tudi prav. A jaz tako delujem in bom delovala tudi vnaprej! Saj so me vendar izvolili ljudje, na ta položaj nisem prišla po kakšni dedni pravici. Normalno je, da naklonjenost ljudem tudi vračam. Ne vem, kdaj smo ljudje postali taki, da vsakega, ki je vesel in to pokaže, obtožimo, da je na drogah. Če smo zadovoljni in veseli, smo na drogah? Kakšna neumnost je to?

Življenje želim preživeti tako, da se bom večino časa počutila prijetno. Jaz ne vem, kaj me čaka po smrti, še nihče ni prišel nazaj, da bi povedal! S spoštovanjem vsem religijam, ki verjamejo v posmrtno življenje, a jaz sama ne vem, kaj pride. Čas na Zemlji poskušam izkoristiti tako, da čim več dam drugim, ker me to izpolnjuje – še marsikoga bi, pa ne poskusi. Tudi v neprijetnem iščem lekcije in se učim. x Večer v soboto