Kot poslanec državnega zbora sem bil v Drnovškovi stranki. Seveda smo se zmenili, kako bomo glasovali. Recimo za občine. Jaz sem rekel, da bom drugače glasoval, ker sem ljudem tako obljubil. Drnovšek mi je rekel: Imeli bomo glasove, glasuj, kakor hočeš, samo ne hodi ven polemizirat z nami, bodi tiho. Meni se ni nikoli zdelo, da se prilagajam, da sem politična pizda. Nič drugače ni bilo, ko sem bil učitelj, v bistvu so tam od mene zahtevali še več prilagajanja, bili so določeni tabuji. In tudi v gledališču je bilo tako. Ne neki način sem se tudi tam prilagodil. Zdaj pa je vse odvisno samo od mene.
Še vedno sem bolj levičar. Nisem med antijanšisti, se mi pa zdi, da si na desni strani bolj želijo, razdeliti Slovence. Tako so ortodoksni in vse, kar je drugačno, jih moti. Sploh televizijski zakoni … Televizijo imamo katastrofalno, razen redkih izjem. In da za gosta zdaj vabijo nekega Ruparja … Koliko takih ljudi, ki niso nič vredni, vabijo … Nočem zdaj govoriti, kako smo bili mi v redu, a v tistem času, ko sem bil jaz v državnem zboru, je bilo med nami 12 članov društva pisateljev.
Tudi jaz ne bi šel več v politiko, ker tega nihče ne ceni. Mene je prvič izvolilo 80 odstotkov volivcev moje volilne enote, pozneje nekoliko manj. A hodili so me prosit, naj kandidiram. Ko sem bil izvoljen, sem bil pa pizda, ki je sedla h koritu. Še brat je rekel, sedaj si se pa prislinil. Takoj mislimo, da so politiki slabi in da poskrbijo samo zase. Nisem nor, da bi hotel imeti tak sloves. Zdaj, ko sem pisatelj, me vsi božajo, in res bi bil tele, če bi šel nazaj v politiko.