V boju za enake človekove pravice je zmagal feminizem; enakost spolov je postala splošno sprejet koncept, ki je zapisan tudi v 14. členu naše ustave. Vatikan je to razumel kot svoj diplomatski poraz. V tem porazu se skriva izvor ideje o nekakšnem skrivnem radikalnem načrtu feminizma, ki da želi odpraviti moškost in ženskost. Iz teh razprav izvira ideja o teoriji oziroma ideologiji spola, a sredi devetdesetih čas še ni bil primeren za množično širitev scenarijev zarote. Šele po opustošenju, ki ga je za seboj pustila finančno-gospodarska kriza v prvem desetletju novega tisočletja, in ob populizmih radikalne desnice, ki so vzcveteli kot gobe po dežju, je bil čas primeren za še eno teorijo zarote: teorijo spola. Ko so na množičnih protestih v Franciji leta 2012 proti istospolnim porokam ljudje razvili ogromen transparent »Non á la théorie du genre« (Ne teoriji spola), se snovalcem te ideje v Vatikanu niti v najlepših sanjah ni sanjalo, kako vnetljiva bo ta laž, ki se dotika ontoloških temeljev človeka. Ko je poljski škof Tadeusz Pieronek kričal, da je teorija spola hujša, kot če bi združili komunizem in nacizem, so ga slišale široke množice. Tej neustavljivi snežni kepi so se hitro pridružili še številni drugi – od nacionalističnih skupin do radikalne desnice – ki jih je simbolno povezala prav praznost ideje o teoriji spola: to frazo je mogoče napolniti z najrazličnejšimi vsebinami in scenariji, ki pa vsi po vrsti temeljijo na ideji o ogroženosti naših otrok, družine, naroda. Asortiment strategij, ki jih uporabljajo v tem neokonservativnem gibanju, smo v Sloveniji dodobra izkusili med obema referendumoma o družinskem zakoniku.  Delo