Leta 1990 smo (po tedanjih poplavah) doživeli prvo streznitev, a smo nanjo hitro pozabili. Sanacijska dela, ki so bila predvidena po poplavi 1990, do danes niso bila zaključena, zato ni zagotovljena potrebna varnost, ki bi omogočala umeščanje objektov v bližino rek. Ureditve smo sicer načrtovali na pretoke s stoletno povratno dobo, ki so bili določeni po poplavi leta 1990, a so pretoki na podlagi meritev in analiz zdaj višji. To pomeni, da je bilo vse, kar je bilo načrtovano in izvedeno, poddimenzionirano za 10 do 20 odstotkov. Stroka je že leta 1998 vedela, da dogodek leta 1990 ni bil nekaj ekstremnega, ampak nekaj, kar lahko zelo hitro spet pričakujemo. Ampak takrat, ko ni poplav, to ljudi in na žalost tudi pristojnih ne zanima.

Ves čas smo vodarji opozarjali, tudi predloge smo dajali, kaj bi bilo treba narediti, a so ostali na papirju. Tak primer je državni prostorski načrt (DPN) za Spodnjo Savinjsko dolino, ki je bil pred leti ustavljen. Že od leta 1990 smo vedeli, da za zaščito urbanih središč potrebujemo razbremenjevanje vod: razlivanje po poplavnih območjih in zadrževanje z zadrževalniki. To je osnovni pogoj za zagotavljanje osnovne varnosti. Iskali smo rešitve, da na območjih, kjer ni pozidave, zadržimo poplavno vodo. Letos 4. avgusta je voda našla svojo pot in se po naravni poti razlila po poplavnih območjih. Tragika je, da je bilo tu več sto objektov. Če bi sprejeli in izvedli DPN, kot je bilo predvideno, ne bi bil niti en stanovanjski objekt poplavljen. x Delo