Alpinizem se je od začetka razvijal po tej premisi: meja. Vse, kar je stara generacija razlagala kot nemogoče, je naslednja generacija uresničila. Vse se razvija tako, mogoče ali nemogoče, vmes pa je meja. Ko spremenimo nemogoče v mogoče, se ponovno pojavi nekaj novega v glavah alpinistov, kar velja za nemogoče. To je večna spirala. Tam, na meji, sem v nekem drugem svetu, sem tam, kjer se začne pustolovščina.

Alpski stil sem izumil, ker nisem imel denarja. Ljudje mislijo, da sem bil od nekdaj bogat, ne vedo pa, da sem se vsemu odpovedal in vse prodal, da sem plezal, toda to zdaj ni pomembno. Ker si nisem mogel plačati odprav, ki bi stale 50.000 dolarjev in več, sem si rekel, da bom šel na gore z manj materiala in manj pomoči. Tako sem se na Everest odpravil s 60-kilogramsko prtljago, za odpravo pa odštel 5000 dolarjev. Vprašanje, ki je ostalo še neodgovorjeno, je bilo, ali gre tudi na Everestu brez kisika. Alpinisti in fiziologi so bili prepričani, da to ni mogoče. Toda za dodatni kisik potrebuješ veliko opreme, v 70. letih je tehtala oprema za kisik za enega alpinista 50 kilogramov. Da bi prišel na tak način na vrh, bi potreboval nosače, ki bi to opremo nosili, potreboval bi šotore, kuhinjo, logistiko … Vse to veliko stane in to je bil glavni razlog, da sva s Petrom Haberlom poskusila brez kisikove maske. Če pride človek na Everest brez pomoči dodatnega kisika, potem lahko gre na vse gore brez maske in vse osvoji z minimalno opreme, sem ugotovil.

Težko rečem, da sem ponosen, ker Everest ni moja najtežja zgodba, vzpon nanj niti ni bil tehnično težak. Seveda pa nisva šla brezglavo v to, z namenom, da umreva. Odločila sva se, da se povzpneva tako visoko, dokler bo šlo, ko ne bo šlo več naprej, se bova vrnila. In je šlo. x Nedeljski dnevnik