Slovenija je že lani, torej pred izbruhom ukrajinske vojne, vodila izrazito tvegano fiskalno politiko. To, da je država ob osemodstotni gospodarski rasti imela velik javnofinančni primanjkljaj, je zelo jasen pokazatelj te tveganosti in ga je vsaj v enem delu pripisati predvolilnemu času. Ob tem smo država, za katero evropska komisija ocenjuje, da bo letos in v letu 2023 imela največji strukturni primanjkljaj na evrskem območju.

Sprejetje zakona o dohodnini, s katerim se javnofinančni viri vsaj na kratki rok nižajo, in to v trenutku po izbruhu ukrajinske krize, javnofinančna tveganja samo še povečuje. Verjetno se bo to vsaj delno pokazalo že v spomladanski napovedi gospodarske rasti za letos, za katero pričakujem, da bi zaradi novonastalih razmer morala biti znatno nižja od tiste, ki je bila podlaga za sprejetje proračunskih dokumentov.

Majhne države morajo biti na fiskalnem področju previdnejše od velikih. To smo na svoji koži občutili leta 2013. Takrat je Slovenija praktično izgubila dostop do finančnih trgov, njen javni dolg pa je znašal manj kot 50 odstotkov BDP. Danes se hvaliti, da je naš javni dolg z nekaj manj kot 80 odstotki BDP pod povprečjem EU ter da se zadolžujemo zelo poceni, je sicer politično atraktivno, še zlasti v predvolilnem obdobju. Je pa ta politika izrazito tvegana in kratkoročno naravnana, zato se z njo strokovno nikakor ne morem strinjati.  Sobotna priloga Dela