Slovenija ima politiko, ki se prilagaja – prilagaja se Evropski uniji in Združenim državam Amerike. Mislim, da se to ne bo spremenilo. Slovenija poskuša biti med jedrnimi državami Evropske unije, kar v konkretnem primeru pomeni, da Slovenija ne bo imela lastnih idej, temveč bo čakala, da pridejo ideje iz kroga jedrnih držav, ona pa jih bo potem podprla, da bi bila sama videti čim bolj podobna jedrnim državam. To, verjamem, se lahko pričakuje tudi naprej. Ne vem, kako potekajo razprave na neformalnem vrhu v Pragi, kjer govorijo o ukrajinski vojni. Upam pa, da predsednik slovenske vlade prispeva k tem razpravam kakšen razmislek o tem, da je treba vendarle začeti iskati pot do miru, da samo kopičenje sankcij ne pelje do uspeha. Ampak to bi morali vprašati njega: kaj se je dogajalo in ali obstajajo kakšna razmišljanja, kako priti do miru? Kajti to, kar je predsednica evropske komisija Ursula von der Leyen govorila na Bledu, ni dobra linija: pravi, da mi podpiramo Ukrajino, ki mora zmagati v vojni. Ja, tudi Rusi pravijo, da morajo zmagati ... Če bodo vsi govorili samo o zmagi, bo pač vojna še naprej trajala in bo čedalje bolj kompleksna in čedalje težje bo priti do miru. Do miru lahko potemtakem pride šele po izčrpanosti pri eni ali drugi strani – ali pa pri obeh. Že sedaj je videti, da v tej vojni ne bo zmagovalca, ampak samo poraženci.  Nedeljski dnevnik