V našem sistemu minister za zdravje nima operativnih funkcij pri urejanju primarnega zdravstva, zato tudi na ministrstvu ni služb, ki bi lahko sledile in se odzvale na težave, ki bodo tam nastale ob ministrovih interventnih ukrepih. To se je dovolj očitno pokazalo že pri covidnih dodatkih. Minister je pridobil dodatni denar in sestavil pravila, kako naj bi ga delile zdravstvene ustanove, od tam pa je bilo vse odvisno od direktorjev, ki so jih bolj kot ministrove želje zanimali odzivi v njihovem kolektivu. A pri covidnih dodatkih je njihovo pavšalno razdeljevanje vzbujalo grenke občutke, ni pa imelo uničujočih sistemskih učinkov.

Sedanji načrt »interventnega« financiranja ambulant za neopredeljene pa prinaša sistemska tveganja, ki jih minister morda ne bo (z)mogel obvladovati, če se bo plaz sprožil v neželeno smer. Njegova sedanja intervencija je sicer podobna zamisli proslulih covidnih dodatkov – minister priskrbi denar, s katerim želi rešiti operativni problem v ambulantah, za katere minister nima operativnih pristojnosti. Pri tem pa minister (brez mehanizmov kontrole in brez možnosti ukrepanja v zdravstvenem domu) na lepe oči verjame, da bodo njegov interventni denar direktorji zdravstvenih domov uporabili natančno tako, kot si je zamislil. Prav tako minister na lepe oči verjame, da bodo tudi družinski zdravniki za interventni denar delali natančno tisto, kar bo po njegovem rešilo problem 130 tisoč pacientov brez izbranega zdravnika. Minister skratka verjame, da je dovolj raztrositi denar, in ljudje, ki ga bodo prejeli, bodo kar samodejno sledili njegovim najboljšim namenom.