Da vsaka šola nekaj stane, še kako drži. Začne se pri navadnem šilčku, stopnjuje pri delovnih zvezkih, za mnoge konča pri kosilu, za druge pri šoli v naravi. Za marsikatero družino, četudi sta oba starša zaposlena, je začetek šolskega leta čas skrbi, kako bodo zmogli vse izdatke. Otroci opazijo, kdo ima poceni zvezke iz nakupovalnih verig, opazijo, kdo ne hodi na kosilo. In razlike se s tem poglabljajo – pa ne samo pri polnih želodcih. Učenci marsikatere šole na obrobju brez primernih javnih prometnih povezav so prikrajšani tudi pri znanju in izkušnjah. Ravnatelji s tresočo roko računajo, koliko dodatnih stroškov sploh lahko staršem naprtijo zgolj za to, da bi peljali otroke v muzej, večjo knjižnico, na gledališko predstavo, izlet … Na drugi strani je šola trenutno edina, ki lahko (če vidi in če si za to prizadeva) blaži vse večje socialne razlike v družbi. Edina, ki lahko otroka iz ranljivejšega okolja, okolja nezdravih odnosov in pomanjkanja dvigne, ga opolnomoči za boljše življenje, mu povrne upanje, prvič v življenju pelje v gledališče in predvsem – vrne vrednost znanju in ne denarju. Če pa morajo ravnatelji črtati vse obogatitvene dejavnosti, če morajo biti otroci lačni in morajo Meta ter še veliko drugih ostajati doma, medtem ko drugi plavajo, je to le še sol na njihovo rano in ne spodbudno, enakopravno okolje za vse.

Receptov za razslojevanje imamo dovolj drugod, v šolo ne sodijo. Žal pa si šibka socialna država pred tem zatiska oči in se zadovolji z upanjem, da bodo humanitarne organizacije še enkrat, kot že tolikokrat doslej, zbrale dovolj peresnic in zvezkov.