Z digitalnimi komunikacijskimi tehnologijami je nasilje dobilo povsem nove kanale za doseganje najbolj dovzetnih in s tem najbolj ranljivih – otrok in mladostnikov. Propagiranje ali učenje ali celo udejanjanje nenasilja je kot pljunek v morje proti industriji, ki živi, uspeva in se debeli z reklamiranjem, prikazovanjem in seveda udejanjanjem nasilja. Znani in na spletu dostopni so primeri, ko ameriški vojaki, rekrutirani za uvajanje demokratičnih procesov po planetu, bojujejo vojno, ne vedoč natančno, ali so v realnem svetu ali v svetu računalniških iger. To, kar so začeli kot otroci v dnevni sobi svojih staršev, se le nadaljuje v tanku nekje v tretjem svetu. Vse namišljene tegobe je najlažje izbrisati s pritiskom na sprožilec. Tegobe tako družbe kot posameznika enostavno izginejo.

In sedaj v Slovenijo. Kot tat v temi se je tiho, neopazno pričela širiti kultura nasilja tudi pri nas. Najprej z brutalnim javnim diskurzom. Žalitve, podtikanja, izključevanja. Nato z zlorabo represivnega aparata države. Nato z omejevanjem pravic in svoboščin. S toleriranjem nekakšnih paravojaških karnevalov, z vsegliharstvom do preteklosti in tako naprej in tako nazaj. Glorificiranje slovenske vojske in demoniziranje »mirovnega inštituta« med drugim. Procesi, ki so bili še pred desetletjem povsem nezamisljivi in nepredstavljivi, so dobili domovinsko pravico. Ljudje so na robu živčnega zloma, s krvavimi blazinicami od udarjanja po tipkovnici. Res je: nihče na nikogar ne strelja, a v mislih in besedah smo že mnogi dobili batine. x Večer v soboto