Ko je skupina Laibach v razvlečeni srednjeevropski angleščini jela pojasnjevati svoja stališča, češ da se v Ukrajini bije »cinična posredniška vojna za geostrateške interese velesil in finančnega kapitala, v kateri je najbolj na udaru prav ukrajinsko ljudstvo, njene uničujoče posledice pa bo čutila Rusija sama«, so zgolj povzemali konsenz, ki vlada v določenih krogih napredne ljubljanske inteligence. A govor, ki izzveni skoraj kot zdravorazumski kliše za šanki Kina Šiška, je v Kijevu zgolj butasto žaljiv in dolgočasen. Tega, da ne obstaja kot subjekt, se Ukrajincem pač ne da poslušati.

Laibach so se vedno jemali pretirano zares – in s svojim papagajstvom totalitarne estetike razkrivali elemente totalitarizma v sodobnih družbah. Apoteoza njihovega umetniškega delovanja je bi nastop v Severni Koreji. Sodobnim dedičem totalitarne miselnosti so povedali: »Vi ste mi. Naša forma je vaša vsebina. To, kar mi igramo, vi zares udejanjate. «Ko so le nekaj za tem najavili, da bi z veseljem nastopili tudi na anektiranem Krimu ali okupiranem Donbasu, so ponovili enako gesto. Koncert v okupiranem Donbasu je enako kot koncert v Pjongjangu: natanko točna diagnoza!

Zato velja njihovo sedanjo držo glede vojne v Ukrajini interpretirati v istem ključu. S svojimi odzivi so krasno identificirali krinke, pod katerimi se danes skriva totalitarizem. Danes totalitarizem v Evropi ne koraka v rjavi srajci, temveč se skriva za hipokratskim govorom o »posredniški vojni«, mlatenjem prazne protiimperialistične slame, cmerjenjem o »rusofobiji«. Današnji totalitarizem z banalnimi klišeji omalovažuje ukrajinsko subjektivnost. Laibach je podal natanko točno diagnozo.