Tudi mladi si zaslužijo slišati resnico. Branje za tiste, ki so doma zlasti v digitalnem svetu, ne more biti najprej užitek (hedone, voluptas). Najprej je trud. Garanje. Trdo delo, da se pretolčeš skozi prvo, drugo, tretjo knjigo. Dokler branje ni rutina, stanje umirjenosti brez hitenja, je začetek lahko vsakokrat znova težek. Kadar branje tekmuje s sodobno tehnologijo, bo v prvem krogu izgubilo. ...

Vzporedno z navduševanjem in motivacijo bo zato treba bistveno prenoviti strukturo obveznega branja v šolah, ki ga bo moralo biti več, predstavljati pa bo moralo tudi dejansko izhodišče za doživljanje, razumevanje in ovrednotenje – in ne za preverjanje faktografske vsebine prebranega in vnaprej naučenih interpretacij. Prenova bi morala izhajati iz (drzne?) predpostavke, da bo večina učencev v mladosti od daljših in kompleksnejših besedil prebrala samo to, kar bodo brali za obvezno branje. In da bo za številne odraščajoče soočanje z branjem težek izziv, ki se mu bodo poskušali upirati s pomočjo obnov, modelov umetne inteligence in z drugimi triki – zlasti če ne bomo skrbeli za njihovo stalno bralno kondicijo. Umetnostnim besedilom bi se morala kot domača branja pridružiti tudi neumetnostna. Ne spreglejmo: ohranjanje bralne kulture v času šolanja je predpogoj za uspešno digitalizacijo in za pameten izkoristek vsega, kar nam digitalizacija omogoča. x Delo