V Sloveniji je očiten perpetualno vsiljen in z vsakim volilnim ciklom bolj izostren konflikt, ki ljudi sili, da izberejo svojo stran. A svet se ne konča na našem pragu. Na primeru Velike Britanije in Švedske lahko vidimo, kako vpitje o razklanosti skriva projekt načrtnega slabljenja in zmanjševanja skupnostnega in javnega. Krčenja kolektivne socialne organizacije, odgovornosti države, pomanjkanja spodbud za organizirano kritično civilno družbo in tiho uvajanje najbolj primitivnih elementov trga. Vse to najdemo v Sloveniji. Zato mora predsednica razumeti, da aprila izražena zahteva za zrelejšo, odgovornejšo in vzdržnejšo politiko, v kateri demokratični forum ni odprt le za »naše«, zadeva tudi njo. Aktivno mora soustvarjati pogoje za vključitev tudi tistega dela volilnega telesa, ki ima občutek drugorazrednosti, zapostavljenosti, odvečnosti, neuspeha, strahu, odrinjenosti. Ki misli, da se mu je zgodila krivica, ali se mu tudi je. Razumeti, kdo so, kaj jih tare in kaj žene. Kulturno ozadje in osebna zgodovina sta namreč pomemben dejavnik različnega dojemanja realnosti. Zato naj predsednica ne spregleda utrjevane politike privilegijev. Vsak njen resničen korak v smeri družbene enakosti in vključenosti bo pomagal.

Predsednica lahko pomaga končati kulturnopolitični boj s preteklostjo. Če predstavlja novo politično generacijo, ne bo zasledovala (le) ozkih strankarskih in korporativnih interesov, ampak bo aktivirala agende, pomembne za zdravljenje in razvoj skupnosti. Z novimi oblikami družbene mobilizacije bo pomikala diskurz v prihodnost, stran od svete preproščine in enostranskosti.  Večer