Mi bi si na položaju ministra za šolstvo končno želeli nekoga, ki prihaja iz šolstva. Ne zgolj kot predavatelj na kateri od fakultet, ampak kot nekdo, ki je v šolstvu deloval tudi kot menedžer, torej kot vodja ustanov, šol … Ki pozna delovanje sistema. Če že dopustimo, da pride na ta položaj človek, ki sistema ne pozna, naj se obda s sodelavci, ki ga. Na žalost je bila v zadnjih desetih letih to res bolj izjema kot pravilo, spomnim se samo ministrice Maje Makovec Brenčič, da je imela v svojem kabinetu ljudi, ki so se res spoznali na šolstvo. Prej in potem je bilo tega res bore malo ali pa enostavno resor ni bil dovolj suvereno samostojen in je vodenje potekalo po nekih vzvodih iz ozadja. Načelna drža pomeni, da ko nekdo nekaj zahteva od tebe, kar je skregano z začrtano smerjo ali s strokovnim dostojanstvom tvojega resorja, je treba pač odstopiti. Ali pa dopustiti, kar se je dogajalo v zadnjih dveh letih, ko so resor vodile neznane silnice iz ozadja.

Pričakujemo kompetentne ljudi, na čelu pa človeka, ki bo imel dovolj hrbtenice, da se bo za svoj resor boril in izboril potrebno. Bela knjiga je že krepko zastarela, saj razen nekaj populističnih poskusov, ki se jih je lotil prejšnji minister, ki so bili res povsem neustrezni, nismo dobili ničesar. Treba je torej zagotoviti dolgoročno strategijo oziroma smernice razvoja slovenskega šolstva in jih tako trdno vezati z različnimi varnostnimi mehanizmi, da ob morebitni novi vladi ne bi ponovno prihajalo do odstopanja. Pomembno je tudi, da ekipa mandat zaključi, in zelo dobro bi bilo, da bi ekipa ostala podobna še vsaj en mandat, ker se v štirih letih ne da postoriti vsega.