V času Janševe vlade so se javno le redki upali oglašati – za to, da naslednji dan doživiš diskreditacijo, da njegovi mediji začnejo po tebi in navadno tudi po tvoji družini zlivati golide gnojnice, ni treba biti le pogumen, ampak je treba imeti tudi dober želodec. Pa ne samo to: velja se spomniti, da so ljudje izgubljali položaje, projekte in celo službe, ker so se drznili oglasiti proti Janši in njegovi politiki. Danes se seveda to ne zgodi nikomur: sindikati so na primer neprimerno bolj glasni, upajo si stavkati, zahtevati svoje pravice, delodajalci ne hodijo zgolj kimat k velikemu šefu, ampak se vladi upirajo, oglašajo se umetniki, kmetje, nevladniki, novinarji si upajo biti kritični, celo kritikastrski. Ker imajo zdaj demokratično oblast. Danes vsi vedo, da jih ne čaka nobena kazen, nobeno maščevanje, da na primer ne bodo naslednji dan ukinili njihove oddaje ali delovnega mesta. Da ne bodo kazensko zamenjani, ker so kritizirali vlado ali Goloba.

A kako vse skupaj učinkuje? Zdi se, da nobeni vladi še ni hkrati nasprotovalo toliko ljudi in različnih organizacij. A tako je zato, ker si upajo. Pod Janšo si niso. Pod Janšo je bilo ljudi, ki so se bili pripravljeni izpostaviti, malo. Ker je oblast s kritiki obračunavala. Živeli smo v strahovladi. Zdaj živimo v normalni demokraciji, ki pa je avtomatično bolj kaotična, razprave neizprosne in močne – in to ustvarja vtis, da je neprimerno več ljudi nezadovoljnih.

Zato smo Janezu Janši lahko hvaležni. Ker je moral na enourni pogovor na nacionalno televizijo. In nas je spomnil, kaj je tisto, čemur so volivci rekli ne.