Čeprav s svojimi idejami dejansko nagovarjajo sedanji in bodoči srednji razred, torej tiste, ki jih je največ in jim tudi najbolj koristijo njihove ideje, ti Levice ne čutijo za svojo. Vtis je, da ta stranka poleg intelektualcev nagovarja le socialni rob, ne pa srednjega razreda oziroma vseh. Stranka ne zna sporočiti, da je skrb za najšibkejše tisto, kar omogoča pravično in solidarno družbo, da je to zgolj osnova za napredek vseh. Zdi se celo, da srednji razred razume sporočila Levice kot očitek. Kapitalizem in potrošniška družba sta nekaj, čemur se ljudje niso pripravljeni odpovedati, naj še tako razumejo njune posledice, hočejo imeti najnovejši telefon, hočejo imeti sodoben avto, velik televizor in primestno hišo, a hočejo imeti tudi socialno državo in novo okoljsko paradigmo – le da se jim zdi, da Levica to izključuje. Toda najhuje je, da v očeh ljudi stranka deluje neiskreno – njena podoba in ravnanje sta pogosto neskladna z radikalnimi zahtevami. Deluje nepristno.

Levica, ki je tako kot druge podobne evropske leve stranke nastala po finančni krizi, v tem svojem počasnem izginjanju ni osamljena. Podobno se dogaja vsem njenim sestrskim strankam po celotni Evropi. A to je zelo slabo. Ker so te stranke dejansko prinesle osupljivo veliko sprememb. Še prejšnji mandat je bila osamljena, označena za radikalno. Danes njene ideje povzemajo socialdemokrati in Golobovi liberalci. Seveda je to, kar se dogaja na Levici, prekletstvo vseh močnih avantgardnih gibanj in strank. Da ko jim uspe svoje še včeraj avantgardne ideje narediti za del splošnega toka, ko jih torej javnost in preostala politika prevzameta, se morajo na novo izumiti, prilagoditi svoj jezik in svoja sporočila novemu času in spremenjeni družbi. x Mladina