Dolgotrajnost umeščanja v prostor je tudi zame neznanka. Na primer: drugi tir se je začel tako ali drugače umeščati leta 1996, graditi pa 2022. Birokracija je potekala 26 let, zgrajen bo v štirih letih. Pri umeščanju v prostor mi ni jasno, zakaj je treba toliko birokracije, da nobena rešitev ni prava. Najslabše je, če se ne zgodi nič.

Danes gre 500 potniških in tovornih vlakov čez središče Ljubljane, kar je najslabša rešitev. Zato si zelo prizadevamo, da bi čim prej dobili vsaj tivolski lok, da vlaki med Primorsko in Gorenjsko ne bodo šli čez glavno železniško postajo. Za razbremenitev glavne železniške postaje je več možnih rešitev, bodisi severna ali južna obvoznica bodisi poglobitev tirov. Katerakoli rešitev bo relativno hitro zgrajena, a glede na trenutno zakonodajo in zmožnosti države sem zelo zaskrbljen, da bo umeščanje trajalo predolgo. Če hočemo danes narediti moderne železnice, je treba najprej rešiti problem v Ljubljani, zgraditi druge tire do Gorenjske, Kamnika, Grosuplja, prenoviti progo do Novega mesta, nujno potrebna je tudi dvotirnost od Maribora do Šentilja. Treba je narediti vsaj po en nov odsek med Ljubljano ter Koprom in Mariborom.

Največ časa vzame umeščanje v prostor. Že umeščanje dodatnega tira na progi je težava, kaj šele nova trasa. Da je za umestitev tira, ki gre od Ljubljane do Kamnika ob obstoječem tiru, potrebnih 10 ali 15 let, je norost. Če pri umeščanju kritične infrastrukture v prostor ne bo korenitih sprememb, se bojim, da bomo še dolgo čakali na te rešitve. Denar in izvedba gradnje nista taka težava kot umeščanje. Ti projekti bi imeli velik učinek na BDP, tako sama gradnja kot razvoj logistike. Infrastruktura je temelj razvoja gospodarstva. x Sobotna priloga Dela