Kako bi se lotil slovenskega zdravstva? Poleg sistemskih sprememb bi definiral nekaj področij, ki zahtevajo takojšnje reakcije. Po potrebi tudi z uredbami in hitrimi odločitvami.

Prvo področje je zagotovo zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva in delovanje urgentnih centrov. Ti so zadnje čase zelo destabilizirani po različnih bolnišnicah. Zaradi različnih vzrokov. Tu bi bilo treba zavzeti zelo čvrsto stališče, da so v neprekinjenem zdravstvenem varstvu dolžni sodelovati vsi zdravstveni delavci do 55. leta starosti, če so za to zdravstveno sposobni. Torej vsi, ki so del javnega zdravstva, morajo npr. dežurati v urgentnih centrih, tudi koncesionarji.

Drugo, treba je končno skleniti dogovor z urgentnimi zdravniki, kolikor jih pač imamo – dovolj jih nimamo – da delajo v urgentnih centrih, ne pa da so razpršeni po zdravstvenih domovih in drugih deloviščih. S tem bi zmanjšali pritisk na bolnišnične specialiste, da bi lahko ti v svojih ambulantah opravljali svojo primarno dejavnost in tako skrajševali čakalne vrste, ne pa da dežurajo na urgenci.

In tretje področje, v urgentnih centrih naj bo plačilo uravnano glede na realizacijo in vsebino dela. Torej če je država, ZZZS, lastnik sredstev, za katera mi vsi prispevamo denar, da imamo sistem, ki naj bi deloval, potem naj se ta dejavnost plačuje po realizaciji in vsebini. Ne tako kot sedaj, ko izvrstno plačujemo selektivne obravnave tistih, ki še lahko pridejo na svojih nogah, kompleksni bolniki in bolniki z zapleti pa gredo v urgentne centre in bolnišnice. Ravno obratno. Ustanovam, ki neselektivno in 24 ur na dan rešujejo zdravstvene probleme vseh bolnikov, ki potrkajo na vrata, je treba plačevati po realizaciji, da naredijo čim več, ostalim pa po programu. (Večer v soboto)