Marsikdo sedaj meni, da se je predsednik vlade z obljubo o 600 evrih mesečnega dodatka iz sodnikov ponorčeval. Sama menim, da se je ponorčeval kvečjemu iz samega sebe. Kot nekdanji uspešen gospodarstvenik se ne zdi človek, ki mu ne bi bilo mar, ali deluje kot lažnivi kljukec ali nekdo, ki ni sposoben izpeljati svojih napovedi. Že na občnem zboru, kjer je predsednik vlade napovedal dodatek, sem premierja Goloba bolj v šali kot zares vprašala, ali naj to sprejmemo kot aro ali kot predujem. Pravno gledano je namreč razlika: predujem je vnaprejšnja delna izpolnitev, ara pa je le znak, da je dana zaveza, in če se nekdo pozneje premisli, mora vrniti dvojno aro. Toda šalo na stran: vladna stran se seveda zaveda, da je treba urgentno rešiti plače sodnikov. To je vsekakor dobro. Kdaj in na kakšen način bodo to storili, pa ni stvar naše vere, ampak njihove resnosti in sposobnosti.

Trenutni položaj je preprosto povedano slab in ne ustreza naši družbeni vlogi. Sodniške plače formalno stagnirajo že 15 let, realno pa so, kot je premier pojasnil sam, v tem času padle za 20 odstotkov. Ne ustrezajo nobeni primerjavi več. V relativnem smislu se ne morejo primerjati s plačami sodnikov v mednarodnem merilu, ne s plačami naših poslancev in ministrov, s katerimi bi morale biti primerljive, ne nazadnje se ne morejo več primerjati niti s plačami javnih uslužbencev, ki so tudi naši pomočniki. Skratka, objektivna dejstva in podatki so na dlani. Sodni sistem je edina veja oblasti brez vpliva na proračun. Na dolgi rok bi se moralo verjetno spremeniti prav to. Sodnik je navsezadnje tudi človek in zelo slabo je, če se na sodišču začne ukvarjati s svojo plačo, namesto da bi se ukvarjal s svojimi zadevami.  Nedeljski dnevnik