Ko sem še kot študent delal diplomo na angleščini, sem že spremljal, kaj delajo drugi jeziki. To je bilo v prvi polovici devetdesetih let. Jasno je bilo, kako se premika. Angleži so jezikovni korpus začeli graditi že v osemdesetih letih, potem sem opazil, da so se začeli s tem ukvarjati Čehi. Jasno je bilo, da je treba nekaj narediti tudi za slovenščino. Takrat je v moji glavi nastal načrt, da bi morali slovenščino postaviti tja, kjer so podobni jeziki.

Ne mislim na angleščino, nemščino, španščino, kjer je veliko več govorcev, pač pa na češčino, madžarščino, slovaščino, skandinavske, baltske jezike, s katerimi moramo biti primerljivi. Hkrati s tem je potekal proces približevanja Evropski uniji, kar je bil izredno pomemben dejavnik. Sredi devetdesetih smo sicer vedeli, v katero smer želimo, vendar še ni bilo toliko možnosti financiranja kot kasneje s približevanjem Uniji.

Ko je slovenščina postala uradni jezik Evropske unije, je bilo to zelo pomembno. S tem je naše področje dobilo legitimnost, ki je deset let pred tem ni imelo. Pomemben dejavnik, ki je vplival na razvoj, je bil še internet, kar se je zdaj zgodilo z nevronskimi mrežami, pa je prava eksplozija, velik preskok. Smo na začetku tega časa in še čisto dobro ne vidimo, kam bo šel razvoj. Toda ta bo bliskovit, močan. To, da lahko že v teh prvih preizkusih uporabljamo slovenščino, je nenavadno in zelo pozitivno. Prihod umetne inteligence z vidika jezika vidim kot transformativen. Umetna inteligenca z vsemi značilnostmi slovenskega jezika, sklanjatvami, dvojino, vejicami, pravzaprav že zdaj nima velikih težav. Producira dobro slovenščino, na ravni povprečnega govorca. V mislih imam ChatGPT ali kakšne strojne prevajalnike. Podjetja pa zdaj iščejo tisto, kar je zanimivo za ljudi. V tisto smer bo nato šel razvoj. x Nedeljski dnevnik