Mlade ali morda premlade športnike na tekmovanja sili tudi naš sistem financiranja športa. Dokler imamo pri nas sistem financiranja športa, ki je zelo pogojen z rezultatom, ta sili vsa društva, s tem pa tudi športnike v prezgodnjo tekmovalnost in prezgodnje doseganje rezultatov. To je problem. Ko bomo te stvari spremenili, ko bomo dali veljavo izobraženim trenerjem, ki bodo delali z najmlajšimi in jim omogočili ustrezno pedagoško, medicinsko in psihološko podporo, ne bo toliko poškodb, kot jih je, in otroci bodo v športu vztrajali dalj časa. Znanja na področju telesne priprave je veliko, to trenerji obvladajo, psihologije pa ne. Če niso izobraženi, teh znanj skoraj nimajo. Poleg tega v našem vrhunskem športu za psihologa in fizioterapevta denarja vedno ponavadi zmanjka.

Psihologija je pomembna v smislu razumevanja značilnosti razvojnih stopenj, motivacije, samozavesti, navduševanja za šport, pedagoški pristop pa, da vemo, kako pedagoško ustrezno delati z mladostniki. Težave se vedno pojavijo takrat, ko so otroci v stiski, in izobražen trener mu mora znati pomagati. Otrok mora na tekmo, da se sreča s temi občutki. A to je smiselno le, če je za to ustrezno pripravljen. Če ni in če se mu denimo zgodi, da je na zadnjem mestu zaradi slabe priprave, je to zanj lahko velika psihična stiska. Poleg tega so tudi tekmovanja sistemsko slabo postavljena, saj v mnogo športih skupaj tekmujejo tri starostne skupine. Če tekmujeta skupaj 15- in 17-letnik, mlajši skoraj nima nobene možnosti za zmago, razen če je izjemno nadarjen. In če je tukaj pritisk rezultata velik in trener otroka ne zna psihološko pripraviti, je lahko problem. x Nedeljski dnevnik