Razumem, da so se države in vlade tega otepale. A drugi del – prilagajanje na to, kar se dogaja, kjer dejansko nimaš drugega, kot da se začneš spreminjati, tu pa ne bom razumela, zakaj smo tako zelo počasni. Ne gre le za smučarijo, vedeli so kmetje, vodarji, turistični delavci, zdravstvo, a noben sektor še danes nima pravih planov. Recimo kako ukrepati in kaj storiti v vročinskih valovih za ljudi pa tudi gospodarstvo, kjer bi lahko imeli drugačne pogoje dela v vročinskih valovih – hladilne sobe, obleko ... Tudi meni ni jasno, zakaj pri stvareh, pri katerih bi imeli od ukrepov takoj korist, ne ukrepamo. Pri prvi zeleni zimi, pri prvi poplavi bi morali reči, treba je nekaj spremeniti. Se res človek tako težko spremeni, tudi na boljše? In če človek sam tega ne zmore, zakaj potem imamo državo? Ravno zato, da je ta vmesnik, da skuša ljudi spodbuditi, da ravnajo tako, da je v naše dobro. Tukaj država ni opravila svojega dela. Kmetom smo izplačevali škode po suši, državne pomoči, žičničarji so razglasili naravno nesrečo in država jim je dala denar. (Večer v soboto)