Večja ko je v nas čustvena vrzel, bolj smo nagnjeni h kompenzaciji. Lepotne prakse postanejo priročen način, da poskušamo z njimi ali prek njih reševati notranje stiske. Seveda ne obtožujem nikogar, ki se odloči za lepotno operacijo. Toda kaj resnično rešujemo in kompenziramo, ko polnimo svoje ustnice in prsi? Kateri manko v sebi takrat nagovarjamo? Negativna samopodoba je namreč tako globoko v posameznikovi osebnosti, da je ne more doseči skalpel lepotnega kirurga.

Veliko ljudi bo reklo, da lahko. Lepotne operacije so lahko učinkovita, toda instantna rešitev, saj rešujejo trenutne težave s samopodobo. Nisem pa prepričana, da jo lahko resnično 'ozdravijo'. Vsi se bomo nekoč postarali, to je pač biološko dejstvo, in srž težave se pokaže, ko ta proces postane neobvladljiv. Nekdo, ki je svojo osebnost gradil zgolj na svojem videzu, doživlja s staranjem strašansko osebnostno stisko. Po drugi strani pa se sprašujem, ali nam bo pri 80 letih še vedno tako zelo pomembno, kako smo videti. Se lahko sprejmemo takšne, kot smo? Kajti ko se sprejmemo, lahko sprejmemo tudi druge, s tem pa dajemo otrokom vzgled, da je naše telo veliko več kot le zunanjost. V tem kontekstu se premalo družimo s starejšimi in invalidi, ki so izgubili funkcionalnost telesa in jim ni več toliko pomembno, ali ustrezajo nekim lepotnim idealom. Tako bi začeli drugače gledati na telo, se pogosteje spraševati, kaj vse nam omogoča. V njem bi začeli bolj uživati, iskati zatočišče in se ne bi več borili proti njemu. x Nedeljski dnevnik