Pri tako negotovem stanju, v kakršnem smo sedaj, bi sam vse to zamrznil. Sestavil bi skupine, ki bi zelo jasno analizirale stanje in  pripravile scenarije. Za večino teh sprememb, ki so zdaj napovedane, nisem videl nobenih analiz, ki bi vodile k sklepom, da so pogajalska izhodišča, ki jih je sprejela vlada, smiselna. S tako »osnovo« si ne bi upal v spremembe na nobeni točki, ne pri plačah ne pri zdravstvu.

Izredno pomembno je tudi, da čim prej črtajo temeljno predpostavko, iz katere očitno izhajajo: da lahko težave posameznih področij rešuješ samo z denarjem. To se ne da! Treba je analizirati področja, prevetriti organizacijo, kadre, predpise. Skratka, morate imeti zelo podrobne analize, ekonomske in sociološke.

Po mojem vedenju si izjave predsednika vlade in finančnega ministra glede koncepta davčne reforme nasprotujejo. Premier je rekel, da bodo morali več plačevati tisti, ki imajo več, torej da bo več vzel in več razdelil. Finančni minister pa je nakazal prestrukturiranje. Torej, kar bo dodatno nekam dal, bo moral nekje drugje vzeti.

Seveda je nujno ukrepati. Sam bi takoj, ko bi bilo stanje makroekonomsko manj tvegano, šel na vso moč, dobro pripravljen, torej na podlagi verodostojnih projekcij in družbenega dogovora, z izbranimi sistemskimi spremembami. Zavedati se moramo, da dolgoročno nimamo finančne vzdržnosti. Jasni so podatki pri demografiji, kjer se nam brez ukrepov ne bo izšlo in pika. Že zdaj imamo milijardne luknje v pokojninski blagajni in izdatne v zdravstveni, ki jih je treba polniti, tudi struktura javne porabe ni čisto prava. In če pride še ena taka resnejša kriza, kot smo jo že imeli pred leti, bomo izgubili še tisto malo »Mencingerjeve srebrnine«, kar je še nismo: Krko, Petrol, Telekom, Cinkarno, energetiko, gozdove.

Dr. Dušan Mramor, ekonomist, Mladina