V strokovnih in znanstvenih prispevkih, v nastopih in tudi v medijih sem večkrat poročal, da višina vsake šolske ocene nujno ne odraža nivoja znanja, ki ga dosega učenec, dijak, študent. Inflacijo spričeval, certifikatov in diplom smo v Sloveniji povzročili z množičnimi prehodi na višje stopnje šolanja. V preteklosti je bilo na določeno stopnjo izobraževanja, v določen program vključenih malo udeležencev in so se morali za izbor kvalificirati, sedaj pa je teh več tudi dvakrat, trikrat … petkrat več in se kandidate sprejema brez omejitev. Brez posebnih znanstvenih študij je zelo verjetno, da bo povprečno znanje v novih programih nižje. Kritičen sem (bil), da »kvantiteta« prevlada nad »kvaliteto«. Po načelu, da je vsaka veriga tako močna, kot je močan najšibkejši člen v verigi, že mnoga leta opozarjam predvsem na nižanje standardov za tiste, ki komaj, pa vendarle uspešno opravijo program, dobijo pozitivno oceno.

Res je sicer, da je matura (kot veljaven in objektiven merski instrument, ki vse dijake postavlja v enakovreden položaj) eno izmed meril za vpis na visokošolski študij. Še zdaleč pa ni edino. Šolske ocene v zadnjih dveh letnikih srednje šole in posebne nadarjenosti oziroma psihofizične sposobnosti, ki jih lahko predpiše vsaka fakulteta, omogočajo, da visokošolski zavodi v svoje programe vpišejo dijake, ki so po svojih sposobnostih najbolj primerni za določen študijski program (na primer študij arhitekture). Če torej visokošolski profesorji zaznajo, da vpisani študentje nimajo zadostnega znanja oziroma sposobnosti, da bi lahko uspešno sledili študijskemu procesu, naj znotraj svoje fakultete predlagajo spremembe meril za vpis.